Pozdravljeni dragi bralci mojih zapisov. Torej se je končno zgodilo,
prav tisto, na kar sem dolgo časa opozarjal. Nekateri ste me zato imeli
za paranoika, s posmehom ste se mi posmehovali, češ da za vsakim grmom
vidim rdeče…
Zdaj, po zadnjem poizkusu rušenja pravnega reda, po zadnjem poizkusu državnega udara si boste mogoče premislili.
Oddaja Finske Tv je bila prav to. Poizkus rušenja Slovenske vlade in pravnega reda države Slovenije.
Ta oddaja ni imela namena škodovati zgolj eni politični opciji, kot
želijo sedaj prikazati, temveč je imela širši in bolj globok pomen.
Njen osnovni pomen je zrušiti našo vlado in ustvariti brezvladje, ki bi
ga nato kot večni »rešitelji« našega naroda prevzeli glavni akterji iz
tega fikcijskega filma.
Zdaj, ko vsi poznamo ozadje in glavne akterje te zarote, je vsakemu ,
ki ima dva grama možganov postalo jasno, kam pes taco moli.
Vsi ti akterji so globoko povezani še z eno osebo, za to imam dokaze,
ki pa jih bom predstavil drugo leto. Vse niti vodijo samo k enemu
človeku, ki daleč iz ozadja vodi celotno zadevo.
Dovolj heca.
Kretenski izpadi bivših udbovcev, ki želijo na tak način ustvariti
pogoje za novo revolucijo, zaenkrat niso naleteli na plodna tla. Vse
kaže na to, da se bo pravzaprav vsa zadeva obrnila proti njim, kar bi
bilo tudi edino pravilno.
Skrajni čas je, da se nekatere postavi na realna tla, da se jim dokaže,
da niso nedotakljivi in, da bodo za svoja dejanja morali položiti
račune našemu narodu. Ker je jasno, da ne spoštujejo ne svojih
volivcev, ne ostalega dela naroda, je takšno častno dejanje od njih
težko za pričakovati. Pa vendar zahtevamo odgovore na vprašanja.
Žalosti me, da moram pisati o takih zadevah, pa vendar me je strah, da
so se moji najhujši strahovi uresničili, da je bil ta poizkus rušenja
naše državnosti in kredibilnosti države Slovenije, poizkus temačnih
rdečih sil iz preteklosti, da še enkrat usodno posežejo v naša
življenja.
Skrajni čas je, da Slovenski narod pokaže tem bivšim arogantnežem, da
niso zaželeni , ne na oblasti in ne kot predstavniki česar koli, da
niso zaželeni kot ljudje, ki nastopajo v javnem življenju.
Skrajni čas je, da obračunamo s silami iz preteklosti in jim pokažemo
kam sodijo. V zapor, saj toliko zlega, kot so prav ti ljudje nanesli
Sloveniji in Slovencem ne smemo in ne bomo nikoli pozabili.
Izstavimo račune na volitvah 21.09. 2008 , potisnimo jih v pozabo in poračunajmo z njimi.
Njihovi jalovi napadi, na branike pred totalitarizmom samo nakazujejo
na to, da imam prav, saj je jasno, da še en poraz na volitvah, ki jih
nedvomno čaka vodi v njihovo uničenje in popolno diskreditacijo pred
očmi naše javnosti.
Prav tako njihovi napadi, ki so nizkotni in spominjajo na neko logiko,
po kateri so leta 41 razmišljali njihovi idoli nakazujejo njihovo
zaplankanost in njihove namene. Ti niso dobri za Slovenijo, saj je
jasno, da v svoji arogantnosti in njihovem mišljenju ni prostora za
druge ljudi.
Ohranimo zadnje branike pred komunizmom , saj jasno nakazujejo svojo
slo po oblasti in obvladovanju našega naroda, ki je prav po njihovi
zaslugi pretrpel največje muke v svojem obstoju.
Poračunajmo z preteklostjo, sedaj je skrajni čas, da izstavimo račune.
Nategovanje Slovenskega naroda se plača, plača se drago, in nedvomno bodo plačali.
Za resnico, čast in Domovino…Janez Janša, ti si naš heroj…
Pogosto se zastavlja vprašanje, kaj je nacionalni interes našega
naroda. Vsekakor ohranitev našega jezika, kultura, načina življenja in
ohranitev Slovenskega naroda.
Nacionalni interes je nekaj, v čemer se večina nas strinja in prav nič ni spornega v tem.
Je pa sporen način mišljenja, ki nekatere privede do takšnega razmišljanja.
V Sloveniji je še vedno veliko simpatij deležen bivši socialistično-komunistični režim, ki je bil na oblasti 45 let.
Da je še vedno deležen simpatij , je potrebno razloge iskati
marsikje, vsekakor pa so najbolj pomemben dejavnik njegovega
propagiranja razni plačanci, ki jih je povsod naokoli polno.
Nenehno ponavljanje in obujanje preteklosti, ponarejanje dejstev in
ponavljanje zlagane, ponarejene zgodovine je nekaj najbolj nizkotnega,
kar si lahko zamislimo.
Taki ljudje nimajo hrbtenice, niti ponosa. Za pest denarja so
pripravljeni širiti laži in nja tak način diskvalificirati svoje
nasprotnike. Njim ni v interesu dosega nacionalnega interesa, temveč
samo in izključno prihod na oblast…
Ena od njihovih lažnivih trditev je tudi, kdo ima resnične zasluge za
osamosvojitev naše dežele , saj vsekakor ne držijo njihove trditve, da
se je že leta 1945 borilo za našo samostojnost.
To ni res, in ti ljudje se dobro zavedajo tega dejstva, pa vendar je
potrebno zakamuflirati in prikriti njihove želje pred ljudmi, ki jim še
vedno verjamejo.
Žalostno je, da si nekdo še vedno drzne govoriti o stvareh na tak način, ko pa so za našo svobodo umirali mladi fantje.
Sramotno je, da ne dojamejo, da jim nihče več ne verjame…
Voditelji borčevske organizacije in drugi apologeti partizanskega boja
trdijo, da je njihov boj zaslužen za osamosvojitev Slovenije leta 1991.
Ta trditev je toliko skregana z resničnostjo, da je čudno da njene
absurdnosti ne opazijo tisti, ki jo izrekajo. Namreč, če je tako kot
trdijo, zakaj potem Slovenija ni postala neodvisna že leta 1945, ko so
zmagali, ampak šele čez 46 let, ko je propadel komunistični sistema, ki
so ga oni uvedli.
Dejstvo je, da niti v enem dokumentu partizanskega gibanja neodvisna
Slovenija ni bila navedena kot cilj njihovega boja, vedno je bilo
govora o Sloveniji v okviru federativne Jugoslavije, čeprav so res
pogosto govorili o »pravici slovenskega naroda do samoodločbe, vključno
do odcepitve«, vemo pa kako je bilo potem s to pravico po njihovi
zmagi.
Treba je reči, da tudi slovenska protirevolucija v tem oziru ni bila
nič boljša in je tudi ona zastopala kontinuiteto Jugoslavije, kljub
temu, da so bila pri nekaterih njenih posameznikih navzoča tudi
drugačna razmišljanja.
Vendar pa je mogoče skoraj zanesljivo reči, da bi v primeru drugačnega
razpleta (nezmage partizanov), Slovenija postala neodvisna že leta 1945
ali 1946 in ne šele 45 let kasneje. Zmaga partizanov v Jugoslaviji je
podaljšala življenje tej državni tvorbi za 45 let, kolikor časa je tudi
trajala komunistična diktatura, za katero so se borili ti partizani. .
Janez Stanovnik, predsednik slovenske borčevske organizacije, je v
dokumentarcu o Titu, ki je bil posnet leta 2006, izjavil da je bilo
mogoče leta 1945 obnoviti Jugoslavijo le s »trdo roko«, to je z
diktaturo.
Ta njegova ugotovitev je popolnoma točna. Kot je bilo že napisano, je
Jugoslavija dejansko razpadla ob napadu sil osi aprila 1941 (kljub
njeni formalni kontinuiteti v obliki begunske vlade v Londonu) in to
razdeljeno državo je nato znova združila Komunistična partija
Jugoslavije (KPJ), katero je navdihovala nadnacionalna »razredna«
ideologija »proletarskega internacionalizma« in njena vsejugoslovanska
partizanska vojska.
Toda to sodelovanje različnih narodov v partizanski vojski in
jugoslovanska država, ki je bila obnovljena iz tega sodelovanja, je po
dosegi zmage nad silami osi, ko je izginil medvojni povezovalni
dejavnik boja proti skupnemu sovražniku, lahko trajalo samo toliko
časa, dokler je Partija na totalitaren način obvladovala javno
življenje in ni dopuščala političnega pluralizma. Ko je bilo
totalitarnega pritiska leta 1990 končno konec je tudi Jugoslavija kmalu
razpadla in na njenih ruševinah je zrasla neodvisna Slovenija.
Sedaj ni težko videti, da bi brez partizanov, ki so uvedli totalitarni
režim, Jugoslavija razpadla že leta 1945 ali 1946, ali pa se niti ne bi
obnovila, kljub njenemu formalnemu obstoju kot priznanega mednarodnega
subjekta, Slovenija pa bi postala neodvisna že tedaj. Jugoslovanska
begunska vlada je obstajala le na papirju, za ohranjanje videza
enotnosti pred zavezniki, toda dejansko so to vlado razkrajala
nacionalna nasprotja med njenimi srbskimi in hrvaškimi člani, katera je
zaostrilo dogajanje v domovini, in če bi se ta vlada vrnila v domovino
in znova »sedla na oblast« (do česar je imela po volilnih rezultatih
vso pravico), ona ne bi mogla vladati zaradi nespravljivih razlik v
pogledih na nacionalno vprašanje.
S tem v zvezi se včasih citira mnenje nekaterih zahodnih opazovalcev iz
tedanjega časa, da je bil Titov režim leta 1945 sicer najbolj
represiven od vseh vzhodnoevropskih vlad (leta 1945 v nobeni od teh
držav še ni bila formalizirana enostrankarska vladavina KP) in
»volitve« 11.11.1945 nesvobodne, da pa je bil njegov režim hkrati tudi
najbolj reprezentativen v vzhodni Evropi in bi verjetno zmagal tudi na
svobodnih volitvah. To mnenje, čeprav verjetno pravilno glede ocene
reprezentativnosti Titovega režima v tedanjem času evforije takoj po
koncu vojne, ne upošteva večnarodne sestave nekdanje Jugoslavije, ki se
je glede tega razlikovala od drugih vzhodnoevropskih držav.
Titov režim je bil relativno pribljubljen leta 1945 prav zaradi njegove
represivnosti. Ta represivnost je omogočala režimu, da je oktroiral
glavne elemente državne ureditve »nove Jugoslavije«, o katerih bi bilo
treba, brez te represivnosti, odločati na demokratičen način. In ni
težko ugotoviti kakšen bi bil v tem primeru epilog »demokratičnega«
odločanja o usodi Jugoslavije.
Če bi Tito po vojaški zmagi njegove partizanske vojske in njegove
Partije dovolil neoviran politični pluralizem, ga na svobodnih volitvah
šest mesecev po končani vojni ne bi premagala neka združena
vsejugoslovanska protikomunistična koalicija, ki je tudi ne bi bilo,
marveč nepomirljiva nasprotja med jugoslovanskimi narodi, temelječa na
medsebojno izključujočih se teritorialnih interesih teh narodov.
V primeru resnično svobodnih volitev bi v ospredje stopila
vprašanja ureditve Jugoslavije in odnos med njenimi narodi, ne pa kaj
je kdo počel med vojno. Tito bi v predvolilni kampanji namesto
hvaljenja z vojnimi zaslugami moral govoriti o odnosih med narodi v
skupni državi, organizaciji oblasti in drugih elementih nacionalnega
vprašanja, med katerim bi bilo najbolj eksplozivno tisto o notranjih
mejah med upravnimi enotami v Jugoslaviji. Ne on in ne kdorkoli drug tu
enostavno ne bi mogel dati odgovorov, ki bi zadovoljili vse narode in
najverjetneje ne bi zadovoljili nobenega naroda.
Zlasti pri vprašanju notranjih meja bi se odprla pandorina skrinjica,
Titova slava herojskega poveljnika iz časa vojne bi hitro skopnela,
mukoma zgrajeno »bratstvo in enotnost« pa bi kmalu potonilo v krvi
novega vala mednacionalnega obračunavanja, ki bi spremljalo risanje teh
»notranjih meja«, ki bi bile v resnici meje nacionalnih držav nastalih
na ruševinah Jugoslavije. Skratka, odprl bi se proces, do katerega je v
precej spremenjenem mednarodnem okolju prišlo šele leta 1991 in ki še
danes ni dokončan.
Jugoslavija bi se razletela na koščke in eden od njih bi bila tudi
samostojna Slovenija. V vojno, ki bi spremljala ozemeljsko-politično
transformacijo jugoslovanskega prostora, bi se zelo verjetno vpletle
velike sile, katere bi na svojo stran gotovo poklicale domače
vojskujoče se strani in prav mogoče je, da bi dogovor velikih sil
rezultiral v udejanjenju znane formule Churchilla in Stalina o delitvi
vzhodnega in zahodnega vpliva v nekdanji Jugoslaviji v razmerju 50:50,
pri čemer bi neodvisna Slovenija prav gotovo prišla v zahodno vplivno
področje.
Lahko se reče, da je bil glavni dolgoročni zgodovinski učinek
partizanske zmage v Jugoslaviji leta 1945 skoraj polstoletna odložitev
procesa oblikovanja nacionalnih držav na prostoru nekdanje Jugoslavije,
tudi ustanovitve slovenske države, pri čemer pa ta odlog ni prinesel
mirnega poteka tega procesa, ko je do njega končno prišlo. Če ne bi
bilo partizanstva, ki je po zmagi zavladalo s »trdo roko« v
Jugoslaviji, bi bila Slovenija neodvisna že leta 1945 ali 1946 in ne
šele leta 1991.
Zato ne drži trditev, da je imelo partizanstvo kakršnekoli zasluge
za nastanek samostojne Slovenije. Vendar pa to ne pomeni nujno, da je
bila osamosvojitev Slovenije takoj po 2. svetovni vojni dejansko
najboljša opcija za slovenski narod v tedanjih mednarodnih razmerah.
In , ne morete nas prepričati v nekaj, kar ne drži…
Kot je postalo zelo očitno, se je predvolilni boj začel tudi na
spletnih straneh, saj je očitno, da se vsak dan pojavlja več zapisov
raznih avtorjev, ki poizkušajo na vsak način prepričati ljudi, da naj
volijo njihovo politično opcijo.
Zanimivo je predvsem to, da so to ti isti ljudje, ki prav meni očitajo,
da sem za svoje pisanje plačan, in da propagiram neko politično opcijo.
Kaj kmalu se je pokazala resnica, in dokazi, kdo je kaj v resnici se vrstijo vsak dan znova.
Ne bom vam govoril, kaj in koga morate voliti, saj gre za odločitev
vsakega posameznika, to je vaša dolžnost in vaša možnost izbire, in
nimam nobene pravice , da vam govorim koga voliti in koga ne.
Nekateri avtorji pozabljajo, da živimo v demokraciji, in da obstaja
možnost izbire, da ne živimo več v enoumju, in da za nekatere obstaja
tudi še kakšna drugačna barva od rdeče.
Vsak od vas bo presodil po svoji vesti, nekateri sploh ne boste šli na
volitve, česar pa ne podpiram, saj je enkrat na 4 leta dolžnost vsakega
človeka, da odda svoj glas za ljudi, za katere verjame, da bodo storili
vse kar je v njihovi moči, da bo vsak posameznik živel bolje.
Jaz vem, koga bom volil, in ta glas bom oddal povsem zavestno in za svoj glas sprejemam tudi vso odgovornost.
Ne bom volil za spremembe, saj je očitno, da je Slovenija na pravi
poti, da po 60 letih enoumja zaživi polno življenje v družbi razvitih,
demokratičnih držav, kamor je vseskozi tudi spadala, vendar je zaradi
samovolje nekaterih samooklicanih gospodarjev bila prikrajšana za to
ugodje.
Lovke iz ne tako daljne preteklosti, ki se polaščajo našega
gospodarstva in ostalih inštitucij so nevarne in nam bodo na dolgi rok
zopet škodovale, kot nam je škodovala povezanost z nerazvitim Balkanom
in kvazi Jugoslavijo, katere del smo na žalost bili celih 45 let.
Tega ne pišem zato, ker bi bil plačan, niti zato, da bi kogarkoli v kaj
prepričeval, temveč zato, ker verjamem v zrelost našega naroda, ker
verjamem, da je večini interes živeti bolje in normalno življenje brez
lovk iz preteklosti, ki stegujejo svoje lepljive roke po našem
premoženju.
Vsak zasuk v »levo«, pa čeprav se prehiteva po levi, bi bil za našo
mlado demokracijo v tem trenutku zasuk nazaj v preteklost, s katero še
zdaleč nismo razčistili.
Navidezna premoč levice je v resnici samo navidezna, in naj vas ne
prepričajo lepi, nasmejani obrazi, za katerimi se skriva pohlep in
želja po prevladi. Po oblasti, katere so ti ljudje tako zelo navajeni.
Daleč od resnice so trditve nekaterih ljudi tukaj, da živimo slabše,
vsak naj oceni pri sebi, naj dejansko pogleda kako je živel leta 2004
in kako živi leta 2008. Dejansko so se zgodili veliki premiki v našem
življenju, obrati na bolje, česar ne morejo zanikati niti plačanci, ki
jih je tukaj kar nekaj.
Če bi bil interes levice blagor za vse državljane, kar nenehno
poudarjajo in z nasmehom poudarjajo, potem bi ti ljudje dejansko
sodelovali z oblastjo, ne pa metali polena pod noge in onemogočali in
ovirali normalno delo oblasti.
Pokazali so, kaj je njihov interes in po čem se jim cedijo sline.
60 let jim ni bilo dovolj, hočejo še, hočejo vse veje oblasti in zato
bodo storili vse, kar je v njihovi moči. Rabijo nadzor nad našimi
življenji, saj so jih njihovi idejni vodje učili prav in samo tega.
Kako zagreniti življenje nam, navadnim ljudem, ki plačujemo davke, da
se lahko oni prevažajo v BMW-jih za 120 tisoč evrov…
Verjamem, da je ljudem, ki nekako še vedno živijo v preteklosti in
verjamejo v zločinski socializem, ki naj bi bil najboljši sistem, ki je
kdajkoli vladal naši deželi, težko priznati, da je v zadnjih štirih
letih Slovenija začela doživljati razvoj, ki si ga zasluži, da so se
plače in pokojnine in s tem standard hitreje povečevali kot kdaj koli v
obdobju vladavine »socialističnih« sil preteklosti.
Ti ljudje, katerih glavni interes je, da dokažejo svoje trditve in zato
ne izbirajo sredstev, pa čeprav so vse njihove trditve laž in
sprenevedanje, trdijo, da je Slovenija na pragu revščine. Ponavljajo
številke ljudi, ki živijo v revščini in se sprenevedajo.
Govorijo o »nesproščenosti« ljudi, govorijo o neuspehih naše države.
Vse to delajo izključno in samo zaradi enega cilja. Oblasti, po kateri
zadnja štiri leta hrepenijo, da bodo lahko nadaljevali začeto v obdobju
1992.2004, to je kraja državnega premoženja, in poniževanje slovenskega
naroda in zavajanje le tega z njihovimi umazanimi lažmi.
Sramotno in pod častjo mi je pisati o ljudeh, ki hočejo zasesti oblast
v naši državi, in zdi se mi popolnoma nemoralno in zastrašujoče, da
njihov lider še vedno uživa takšno podporo med ljudmi, pa kljub temu,
da obstajajo dokazi , ki dokazujejo njegove resnične namene.
Ta oblast je po mojem mnenju naredila samo eno očitno napako, da ni
obračunala z preteklostjo in zatrla sil, ki so se prebudile ob izgubi
oblasti, da ni razkrila vseh umazanij, ki so jih počeli bivši
oblastniki.
Trdno sem prepričan in verjamem, da ob ponovni izvolitvi in zmagi na
volitvah, ki je neizogibna in očitna, ta oblast ne bo ponovila starih
napak in bo obračunala z ostanki stare »elite«, ki zažira nas, poštene
Slovence. To je njena prioriteta.
Ker verjamem, da smo v teh štirih letih opazili razliko, da smo
spoznali, da kljub naši majhnosti lahko živimo tako kot veliki, brez
nekakšnih povezav z nerazvitimi, da smo sposobni živeti veliko bolje
kot kdajkoli prej in , da si to tudi zaslužimo, in najpomembneje, da
smo kljub trditvam »kontinuitete socialistične internacionale« sposobni
preživeti sami.
Zato ne dvomim v Slovence in Slovenke, da bodo izbrali pravo pot, na
kateri se nahaj Slovenija in nadaljevali še štiri uspešna leta.
Trdno verjamem, da bomo zaradi prihodnosti naših otrok volili z glavo
in razumom, in da ne bomo nasedli praznim obljubam »sil preteklosti«,
ki so že neštetokrat dokazali, da za njihovimi smejočimi obrazi stoji
samo pohlep in sla po oblasti.
Slovenija je na pravi poti, naj tam tudi ostane…Ne nasedajmo plačancem,
ki so za pest evrov pripravljeni prodati našo prihodnost.
Volite z mislijo na lepšo prihodnost, ki očitno prihaja. Ne odprimo vrat brezčutni preteklosti, sivini in enoumju...
Glavni strateški cilja Slovenije pri določanju naše zahodne meje po 2.
svetovni vojni sta bila priključitev vsega slovenskega etničnega
ozemlja vse do roba furlanske nižine in izhod na morje južneje od ustja
reke Timav, kar je bil tudi jugoslovanski predlog o razmejitvi, ki ga
je podprla SZ.
Glavni problem te zahteve z etničnega in etičnega vidika je bil,
da bi njegova uresničitev degradirala okoli pol milijona Italijanov v
položaj manjšine v jugoslovanski državi, ob tem pa ne bi ostalo nobene
»jugoslovanske« (slovenske) manjšine v Italiji.
Ne le Italiji, temveč tudi zahodnim državam se je zdela taka
rešitev krivična in nazadnje so se velike sile dogovorile za francoski
predlog razmejitve, ki se je skliceval na etnično ravnotežje – meja je
bila potegnjena tako, da približno enako število pripadnikov naroda ene
države ostalo kot manjšina v drugi državi.
Toda način kako je bilo to načelo uresničeno v praksi je bil zelo
neugoden za slovenski narod, od njega pa je absolutno profitirala
Hrvaška. Namreč, v Italiji je še naprej ostala znatna slovenska
manjšina in slovensko etnično ozemlje, hkrati pa se je levji delež
italijanske manjšine, ki je ostala v Jugoslaviji nahajal na Hrvaškem,
ki je dobila to italijansko etnično ozemlje, ne da bi pustila v Italiji
kakršnokoli svoje etnično ozemlje in manjšino.
Vzrok za takšen rezultat, ki je bila posledica aplikacije načel
etničnega ravnotežja in ozemeljske kontinuitete držav, je bil etnični
razpored na terenu. Italijani so kot večinsko prebivalstvo poseljevali
praktično nepretrgan obalni pas od Trsta do Pule, ter še izolirani
obmorski mesti Reko in Zadar v Dalmaciji.
Etnično italijanski obalni pas v zahodni Istri, ki povečini ni segal
globlje v notranjost istrskega polotoka, pa ni imel etnične ozemeljske
povezave z preostalo Italijo, kajti severno od Trsta so ga od nje
ločevale slovenske vasi. Slovenci bi lahko dosegli ugodnejšo razmejitev
ob spoštovanju etničnega načela na jugoslovanski ravni le, če bi tedaj
pretežno etnično italijanska zahodno-istrska obala v sedanji Republiki
Hrvaški ostala Italiji, v zameno za kar pa bi določena etnično
slovenska področja, ki so ostala v Italiji morala pripasti
Jugoslaviji/Sloveniji.
To pa bi zahtevalo odstop od načela ozemeljske kontinuitete držav pri
oblikovanju mej. Na primer, če bi le mesto Pula s svojimi 20 tisoč
Italijani, ki je bila do leta 1947 v coni A Julijske Krajine, ostala v
Italiji kot ozemeljsko ločena eknsklava, bi lahko Sloveniji pripadlo
kar precej obmejnih slovenskih vasi, ki so ostale v Italiji, da bi se
spoštovalo načelo etničnega ravnotežja, ki bi v tem primeru narekovalo,
da toliko manj Slovencev ostane v Italiji.
Vendar pa očitno ne Jugoslavija in ne Italija očitno nista želeli
takšnih eksklav, četudi za ceno številnejših manjšin (in optantov na
italijanski strani). Ni znano, če so kateri slovenski komunistični
voditelji predlagali naj Italiji ostane Pula ali še kaj več v zameno za
še bolj na zahod pomaknjeno slovensko-italijansko mejo.
Kot posledica obstoja Jugoslavije se je problem tim. Julijske
Krajine, ki je zadeval ozemeljske interese slovenskega, hrvaškega in
italijanskega naroda na koncu »poenostavil« v zgolj
slovensko-italijanski mejni spor, hrvaške ambicije so bile zadovoljene
več kot 100% in to v škodo Italijanov, račun za to pa smo plačali
Slovenci. Ni dvoma da bi Slovenija, če bi po 2. svetovni vojni
Slovenija vodila diplomatski boj za zahodno mejo kot samostojna država,
zahtevala takšno etnično ravnotežje z Italijani po katerem ne bi s
slovenskim etničnim ozemljem in slovensko manjšino kupovala Hrvaški
italijanskega etničnega ozemlja v zahodni Istri.
S tega vidika se lahko reče, da je vključenost v Jugoslavijo po eni
strani omogočila, da je nasproti Italiji stala močnejša država z
močnejšimi pogajalskimi pozicijami, po drugi strani pa je prav ta
vključenost v Jugoslavijo povzročila, da se je na naš račun okoristila
Hrvaška.
Namreč ni dvoma, da bi bila v primeru samostojnosti Slovenije
(in Hrvaške) leta 1945 razmejitev ugodnejša za Italijo, je pa tudi res,
da bi bil ta boljši rezultat za Italijane dosežen v pretežni meri, če
ne celo izključno, na račun Hrvaške in da Slovenija zaradi tega ne bi
bila kaj bistveno prizadeta, če bi sploh bila kaj, lahko pa bi bila
celo na boljšem, kot je danes. Tu lahko sedaj malo špekuliramo, kakšno
zahodno (z Italijo) in jugozahodno (s Hrvaško v Istri) mejo bi
Slovenija lahko iztržila, če bi v prvih letih po 2. svetovni vojni
nastopala kot neodvisna (in razume se, demokratična) država?
V primeru, da bi samostojna Slovenija obstajala že od leta 1945, bi
bila samostojna od tedaj tudi Hrvaška. V tem primeru se nikakor ne bi
moglo zgoditi, da bi Hrvaška dosegla tako mejo v Istri kot jo je
dosegla kot del Jugoslavije, ker bi bilo nevzdržno, da bi Hrvaška
dobila tako veliko tuje (italijansko) etnično ozemlje in manjšino, ne
da bi se v zameno odpovedala kakemu svojemu etničnemu ozemlju v korist
te države.
Tudi sicer bi bila pogajalska pozicija neodvisne Hrvaške nasproti
Italiji (in Sloveniji) tedaj šibka, kajti Hrvati bi bili soočeni z
velikanskim problemom svoje razmejitve s Srbi, kar bi bila njihova
glavna pre-okupacija. V praksi to pomeni, da bi se del ozemlja, ki
sedaj pripada Hrvaški, oziroma nekdaj etnično italijanski pas zahodne
Istre nahajal v Italiji. Sedaj se postavlja vprašanje, ali bi bila
zaradi tega slovenska meja z Italijo kaj ugodnejša za nas od sedanje
meje.
Po logiki in pravičnosti bi moralo biti tako, v realnem svetu pa
stojijo stvari nekoliko drugače in to ni gotovo. V primeru, da bi
Italiji pripadla sedanja hrvaška zahodno-istrska obala, bi prav gotovo
tudi naša obalna mesta, ki so bila pred vojno večinoma poseljena z
Italijani, pripadla Italiji.
Namreč po 2. svetovni vojni je prišlo do zamenjave med etnično
slovensko in etnično italijansko obalo. Sedanja slovenska obala je bila
pred vojno etnično italijanska, naša slovenska etnična obala pa se je
nahajala severno od Trsta med Barkovljami in ustjem Timava. To je bila
za nas Slovence zelo ugodna zamenjava, kajti sedanja naša obala je
nekoliko daljša od naše stare etnične, zlasti pa so se ob njej nahajala
mesta (Koper, Izola, Piran, Portorož-Lucija) v veliki načini naseljena
z Italijani, dočim sta se na etnični slovenski obali nahajali le dve
večinsko slovenski vasi – Devin in Barkovlje, nekaj več slovenskih vasi
pa se je nahajalo neposredno v notranjosti.
Zanesljivo je, da bi Italija, tudi če bi obdržala sedanjo slovensko
obalo, zahtevala še slovensko etnično obalo, oziroma tržaški koridor,
kot so jo imenovali Italijani zaradi njene funkcije ozemeljske povezave
med Trstom oziroma etnično italijansko zahodno Istro ter preostalo
Italijo.
Glede na to, da ta »koridor« ni pretirano dolg in zaradi razmeroma
redke slovenske poselitve v njem, kar pomeni, da njegova priključitev k
Italiji ne bi prehudo posegla v etnično načelo, je zelo verjetno, da bi
velike sile tej italijanski zahtevi ugodile, kajti tudi v njihovem
splošnem interesu so ozemeljsko kompaktne in ne razcepljene države
zaradi večje mednarodne stabilnosti.
Torej se lahko praktično z gotovostjo reče, da ima Slovenija danes
izhod na morje, ker je bila vključena v Jugoslavijo, ko se je določala
naša meja z Italijo, ter da je partizanstvo s svojo komunistično
revolucijo, ki je oživila Jugoslavijo, zaslužna, da je Slovenija danes
pomorska država.
To niso majhne zasluge, vendar pa je bistveno bolj tvegana trditev, da
je sta partizanstvo in komunizem zaslužna za obstoječi ozemeljski obseg
slovenske države.
Namreč, utemeljeno se lahko domneva, da bi zavezniki priznali določeno
ozemeljsko kompenzacijo Sloveniji za ne-izhod na morje. Namreč,
Slovenija tudi ne bi bila brez adutov, ki so tedaj veljali na svetovni
geopolitični sestavljanki. Italijanska diplomacija je po 2. svetovni
vojni v prizadevanjih za pridobitev zahodne podpore igrala na dva
aduta: stalno se je trudila vnesti vprašanje meje Jugoslavijo v širši
kontekst nastajajoče hladne vojne in mu dodeliti ideološki predznak kot
vprašanje razmejitve med dvema svetovoma – zahodno demokracijo in
sovjetskim komunizmom, katerega izpostava naj bi bila Jugoslavija;
izrabljala je notranjepolitične razmere v Italiji in dopovedovala
zahodnim silam, da bo konsolidacija demokracije in pro-zahodna
usmeritev Italije ogrožena, če ne bodo zadovoljeni italijanski
ozemeljski interesi, zlasti je izrabljala njihov strah pred okrepitvijo
komunistične partije.
V tej smeri je bila italijanska diplomacija uspešna kar je razvidno iz naslednjih Churchillovih besed: »Menim,
da se moramo odslej nagibati k temu, da bomo Italijo podpirali proti
Titu. Dejstvo, da smo na splošno naklonjeni zahtevam Italije, kar
zadeva severni Jadran, nam bo dalo možnost vplivati na italijansko
notranjo politiko proti komunistom in divjakom, ki bi lahko pripomogli
k razpadu italijanske države, moja naklonjenost do Jugoslavije je
ugasnila. Po drugi strani pa upam, da Italijo še lahko rešimo pred
boljševiško kugo.«
Toda v primeru demokratične ureditve v Sloveniji Italija ne bi mogla
uporabiti prvega argumenta, drugi pa bi bil precej manj prepričljiv. Po
drugi strani pa bi lahko slovenska diplomacija uporabila ta zadnji
argument na katerega so bili občutljivi Angleži in Američani, namreč,
da bi neupoštevanje njenih interesov pri razmejitvi okrepilo
komunistične sile v državi in jo potisnilo v objem Moskve.
Kaj bi lahko Slovenija dobila v zameno za ne-izhod na morje,
česar danes nima? Najlažje bi ji bilo dati nekatere slovenske vasi v
zaledju Trsta in tržaškega koridorja (zaledje enega in drugega je tako
globoko tudi zaradi strateško-obrambnih razlogov, ki pa bi odpadli v
primeru samostojne Slovenije, ki Italije nikakor ne bi mogla ogrožati),
med Trstom in Gorico in okoli Gorice, verjetno pa tudi dobila tudi samo
Gorico.
Gorica je bila prav tako sporno mesto po 2. svetovni vojni, za katero
sta se potegovali obe državi, čeprav bil ta spor v senci Trsta kot
glavne sporne točke. Anglo-ameriška diplomacija je podpirala Italijo
glede Gorice manj odločno kot glede Trsta in na neki točki je že bila
blizu odločitvi, da prepusti to mesto Jugoslaviji.
Ni nepredstavljivo, in celo verjetno je, da bi v primeru, če bi Italija
ohranila povezano ozemlje, s čimer bi bil Sloveniji zaprt izhod na
morje, poleg vsega ozemlja v sedanji hrvaški Istri, ki bi ostalo
Italiji, da bi v tem primeru Gorica pripadla Sloveniji. Težje bi bilo z
Beneško Slovenijo in Rezijo, ne le zato, ker je to ozemlje pod
italijansko suverenostjo že od leta 1866, ampak tudi zaradi nizke
narodne zavesti tamkajšnjih Slovencev.
Skratka, v primeru odsotnosti komunistične revolucije bi sicer
Slovenija ostala brez izhoda na morje, a bi skoraj zagotovo imela nekaj
ozemlja, ki se trenutno nahaja v Italiji. Slovenija bi se lahko uspešno
razvijala tudi brez izhoda na morje (v tem primeru bi bili naši okni v
svet italijanski Trst in hrvaška Reka), kar dokazujejo številni primeri
v svetu (nam najbližja sta Avstrija in Švica), a bi bila vseeno v tem
primeru nekoliko geopolitično okrnjena.
Po eni strani je obala več vredna od enako velikega ozemlja v
notranjosti in Koper je za Slovenijo geopolitično pomembnejši od
Gorice, po drugi strani pa je tudi res, da bi taka rešitev prinesla
nacionalno osvoboditev večjemu številu Slovencev, ki bi jih manj ostalo
kot manjšina v tuji državi.
Glede na to, da je bilo partizanstvo vsejugoslovansko gibanje je
koristno na kratko analizirati kaj je njegova zmaga prinesla posameznim
jugoslovanskim narodom.
Zmaga partizanstva je preprečila, da bi narodi (Hrvati, Albanci,
probolgarski Makedonci, deloma tudi Bošnjaki) ki so se veselili aprila
1941 (preveč) jokali ob propadu njihovih pokroviteljev iz sil osi,
kateri so jim ob zlomu Jugoslavije omogočili, v večji ali manjši meri,
zadovoljitev njihovih nacionalnih aspiracij.
Zaradi internacionalistične ideologije bratstva in enotnosti, ki je
bila v Jugoslaviji naperjena predvsem proti »velikosrbskemu
hegemonizmu«, je partizanska zmaga pomenila prekletstvo za srbski
narod, korist od nje pa so imeli vsi narodi, ki so bili s Srbi v
ozemeljskem ali identitetnem sporu. Srbi se danes pogosto pritožujejo,
da je zmaga partizanov-komunistov izničila nacionalne pridobitve
srbskega naroda v balkanskih vojnah in 1. svetovni vojni.
Srbija je bila omejena na »avnojske« meje, ki so pustile skoraj
četrtino Srbov zunaj Srbije in katere so Srbi v neugodnih mednarodnih
razmerah in z velikimi napori skušali spremeniti v 1990-ih letih.
Navznoter pa je bila »avnojska« Srbija razbita na dve praktično
samostojni avtonomni pokrajini in tako imenovano ožjo Srbijo. Avtonomna
pokrajina Kosovo je predstavljala embrio sedanje novoustanovljene
države. Na večjem delu nekdanje tako imenovane južne Srbije, ki jo je
Srbija osvojila med balkanskima vojnama 1912-13, je bila formirana nova
republika Makedonija, tamkajšnjim Slovanom, ki so pred 2. svetovno
vojno uradno veljali za Srbe, pa je bila priznana narodna
individualnost pod imenom Makedoncev.
Črni Gori je bila po partizanski zmagi obnovljena kot
ozemeljsko-politična entiteta, iz tamkajšnjih pravoslavnih Slovanov, ki
so se pred tem v veliki večini imeli za Srbe, pa so komunisti
ustanovili nov črnogorski narod, kar je pripravilo teren za nastanek
črnogorske države čez dobrih šest desetletij.
Zmaga partizanstva in komunizma je vrnila Bosno in Hercegovino na
politični zemljevid in zaustavila proces njene delitve med Srbijo in
Hrvaško, ki se je začel z ustanovitvijo banovine Hrvaške leta 1939.
Bošnjaškemu narodu je bila z zmago partizanstva priznana nacionalna
subjektiviteta (čeprav pod imenom Muslimani), preprečeno pa je bilo
tudi njegovo razkosanje in utopitev v veliki srbski in hrvaški državi,
zlasti v prvi.
Hrvate je partizanstvo, točneje tisti Hrvati, ki so se mu pridružili,
amnestiralo za NDH, ustaštvo in Jasenovac. Hrvaški predsednik Mesić je
to odlično povedal, ko je dejal, da so bili Hrvati edini narod, ki je
med 2. svetovno vojno dvakrat zmagal, tako aprila 1941 kot maja 1945.
Ta rehabilitacija Hrvatov je bila izpeljana večinoma na račun Srbov,
katerih znatna etnična ozemlja so bila postavljena v okvir »avnojske«
Hrvaške, ki je večinoma obnovila svoje zgodovinske meje, ki se niso
ujemale z etničnimi mejami.
Danes tudi tisti Hrvati, ki so na politični desnici, priznavajo, četudi
neradi, zasluge partizanskega gibanja, da Hrvaška leta 1945 ni postala
žrtev srbskega revanšizma in da se danes nahaja v takšnih mejah kot se.
Jasno jim je namreč, da NDH ni mogla obstati potem ko je propadel njen
pokrovitelj Tretji rajh in da bi bila Hrvaška v primeru nezmage
partizanstva, s svojo hipoteko vojnega poraženca in brez mednarodne
podpore, v letih 1945-46 v bistveno težjem položaju v boju za svojo
vzhodno mejo, kot pa je bila v 1990-ih.
To je tudi razlog zakaj je na Hrvaškem 22.6., dan ko je bil leta 1941 ustanovljen prvi partizanski odred, državni praznik.
Kar se nas Slovencev tiče, mi nismo bili v ozemeljskem sporu s Srbi
in v tem pogledu nismi ničesar profitirali od komunističnega
onemogočenja »velikosrbskega hegemonizma«. Je pa povsem mogoče, da smo
tudi Slovenci izgubili zaradi rehabilitacije Hrvatov skozi partizanstvo
in sicer na naši zahodni in morda tudi jugozahodni meji v Istri.
Slovensko-hrvaška politična meja v Istri, ki dotlej ni obstajala, je
sicer upoštevala etnični razpored na terenu (pravilneje rečeno
jezikovni, kajti slovenska in hrvaška narodna zavest sta se vkoreninili
pri prebivalcih Istre šele po 2. svetovni vojni), le na njenem skrajno
zahodnem delu, poseljenem pretežno z Italijani, bi lahko potekala
nekoliko južneje, kar bi danes Sloveniji zagotovilo ozemeljski dostop
do morja.
Glede na to, da bi ne-zmaga partizanstva pomenila razpad
Jugoslavije v letih 1945-46, kar bi pomenilo tudi risanje
hrvaško-srbske meje, drugačne od tiste »avnojske«, ni prav nič
nemogoče, da bi Slovenci profilirali od velikega problema, ki bi ga
Hrvati imeli pri razmejitvi s Srbi ter izvlekli od njih kakšno
ozemeljsko koncesijo v Istri.
V vsakem primeru pa je le skozi partizanstvo rehabilitirana
»avnojska« Hrvaška kot del Jugoslavije lahko dobila kar 90% Istre,
vključno z etnično italijansko zahodno obalo tega polotoka. Tu pa smo
bili Slovenci prizadeti, ker so bili Italijani za te izgube
kompenzirani na naš račun. Torej, Hrvati so lahko večno hvaležni
partizanstvu za meje svoje države, medtem ko Slovencih stvari stojijo
nekoliko drugače o čemer je že bilo govora.
Obstaja pa ena očitna razlika med Slovenci in ostalimi deli nekdanje
Jugoslavije, ki je posledica specifičnega položaja Slovencev med 2.
svetovno vojno. Slovenci smo edini narod na področju nekdanje
Jugoslavije, pri katerem po padcu komunizma ni prišlo do narodne
sprave, oziroma smo najdlje od nje.
Pri vseh narodih nekdanje Jugoslavije je med 2. svetovno vojno prišlo
do državljanskega konflikta med tistimi pripadniki, ki so se pridružili
partizanom ter tistimi, ki so se borili v proti-partizanskih enotah,
katere so bile v bolj (denimo ustaši) ali manj tesnem (denimo četniki)
zavezništvu s silami osi.
Vendar pa le še v Sloveniji omembe vreden del javnosti sprejema obtožbe
komunističnega režima o pripadnikih proti-partizanskih formacij kot o
izdajalcih. Pri narodih, katerih položaj se je po napadu sil osi in
razpadu Jugoslavije aprila 1941 izboljšal (vsi narodi razen Srbov in
Slovencev), je bilo sodelovanje (»kolaboracija«) s silami osi
razumljivo in zato danes tudi ni predmet obsojanja.
Vendar pa je rehabilitacija teh narodov s strani partizanskega gibanja
ter bistveno izboljšanje narodnega položaja nekaterih od njih
(Makedonci, Bošnjaki, Albanci) v primerjavi s stanjem v kraljevini
Jugoslaviji tudi več ali manj preprečila, da bi se po letu 1990 na
udaru kritike znašli tisti pripadniki teh narodov, ki so bili med vojno
na partizanski strani.
Značilen je položaj na Hrvaškem. Neodvisnost te države in vojna s Srbi
v 1990-ih letih sta v javnosti rehabilitirali ustaše kot borce za
hrvaško državo in spravili v defenziven položaj partizane, ki so morali
poslušati očitke, češ da so se borili za komunizem in Jugoslavijo,
katere se je Hrvaška tedaj z muko osvobajala.
Vendar pa sta že omenjena rehabilitacija Hrvaške skozi partizansko
gibanje in dejstvo, da je bil na čelu glavne desno usmerjene stranke,
katero so volili privrženci ustaškega gibanja in ki je vodila Hrvaško v
neodvisnost, partizanski prvoborec Franjo Tuđman preprečili popolno
degradacijo partizanstva v javnosti.
Čeprav ni mogoče reči, da so se nekdanji hrvaški ustaši in partizani
pobotali med seboj (še vedno si ob obletnicah izmenjujejo obtožbe za
Jasenovac in Pliberk), pa je vseeno huda kri med privrženci enih in
drugih občutno manjša kot med partizani in domobranci ter njihovimi
privrženci v Sloveniji.
Srbi so narod nekdanje Jugoslavije, katerega usoda med 2. svetovno
vojno je imela še največ podobnosti s položajem slovenskega naroda,
četudi obstajajo med njima precejšnje razlike. Položaj Srbov se je po
razkosanju Jugoslavije še bolj poslabšal kot naš položaj in s tega
vidika se zdi na prvi pogled, da je tam težko opravičevati
»kolaboracijo« s silami osi, a vendar je danes javna podoba četnikov,
ki nesporno so »kolaborirali« boljša od javne podobe partizanov.
Večina Srbov danes četnikov ne obsoja zaradi njihovega »kolaboracije z
okupatorji«, ker razume okoliščine in motive, ki so jih navedli, da so
tako ravnali. Te pa so: prizadevanje za zmanjšanje nasilja nad deli
srbskega naroda zunaj Srbije (sodelovanje z Italijani in Nemci v NDH je
dejansko pripomoglo k temu); nastanek četniškega gibanja kot
odporniškega gibanja že maja 1941 še pred nastankom partizanstva;
odgovor na komunistično revolucijo partizanov; taktiziranje za čim manj
bolečo prebroditev okupacije.
Ravnogorsko četniško gibanje Draže Mihailovića je bilo formalno
rehabilitirano leta 2003, ko je srbska skupščina z več kot 90% večino
(proti je bila le nekdanja Miloševićeva Socialistična partija Srbije)
izenačila pravice in status četnikov in partizanov.
Nedavno je bila na okrožno sodišče v Beogradu vložena pobuda,
podprta tudi od tako uglednih civilno-družbenih ustanov kot je
Združenje književnikov Srbije, za formalno rehabilitacijo generala
Milana Nedića, ki je v ožji Srbiji pod nemško okupacijo igral podobno
vlogo kot naš general Leon Rupnik v Ljubljanski pokrajini 1943-45.
Vendar pa je ta general v Srbiji praktično že rehabilitiran, med
drugim, je uvrščen med 100 najznamenitejših Srbov v knjigi, ki jo je
izdala Srbska Akademija Znanosti in Umetnosti.
Gotovo pa je glavni razlog za neobsojanje četnikov velika degradacija
položaja srbskega naroda po partizanski zmagi v položajem s tistim, ki
ga je užival pred 2. svetovno vojno. Zaradi tega je odnos do
partizanstva v Srbiji in Republiki Srbski, tako uraden kot neuraden,
najbolj negativen v vsej Jugoslaviji.
»Departizanizacija« Srbije, kot na primer preimenovanja ulic in
šol, ki so nosila imena partizanskih herojev, je bila opravljena brez
velikega pompa in praktično ni izzvala nobenih reakcij v javnosti,
podobno tudi poimenovanja le-teh po Draži Mihailoviću v številnih
srbskih mestih.
Po drugi strani je pa tudi res partizani niso deležni posebnih napadov
v javnosti (še najbolj je na udaru njihov šef), ki je povečini
ravnodušna na dogodke iz tistega časa (npr., praktično nikogar ne moti,
da dva glavna beograjska športna kluba nosita komunistično-partizanski
imeni). K temu je precej pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo
partizansko gibanje v Srbiji razmeroma šibko od zloma užiške republike
konec leta 1941 pa vso do partizansko-sovjetskega zavzetja Srbije
jeseni 1944, po katerem ni prišlo do krvavih obračunov nad pripadniki
proti-partizanskih formacij (večina jih je prestopila ali bila
mobiliziranih v partizansko vojsko) in »kvislinškega« aparata, za
razliko od dogodkov takoj po koncu vojne na Slovenskem. Odnos do
dogodkov iz 2. svetovne vojne praktično v ničemer ne vpliva
razdvajajoče na sedanje politično življenje, kar je najboljši znak, da
je narodna sprava med Srbi dosežena.
Slovencem se je, kot Srbom, poslabšal položaj aprila 1941, vendar pa se
je, za razliko od Srbov, narodnostni položaj Slovencev po 2. svetovni
vojni izboljšal v primerjavi s tistim v kraljevini Jugoslaviji.
Ne le, da smo Slovenci dobili večji del Primorske, tudi federalni
status Slovenije je v formalnem smislu (ne tudi v praktičnem, vsaj do
konca 1980-ih) pomenil napredek v primerjavi s predvojno Dravsko
banovino.
To je glavni razlog (ne tudi edini), zaradi katerega tega je slovensko
partizanstvo bolj odporno na kritiko od srbskega partizanstva,
razumevanje v slovenski javnosti za »kolaboracijo« domobrancev pa
manjše od razumevanja srbske javnosti za »kolaboracijo« četnikov.
Pa vseeno je to gibanje vredno obsojanja in slej kot prej bo potrebno v
Sloveniji iti po korakih Srbije in preimenovati ulice in vse podobno,
kar nosi imena nekdanjih revolucionarjev…
Spoštovani bralci mojih zapisov. Nekateri v svojih komentarjih nenehno
ponavljate obrabljene fraze, ki ste se jih naučili pri svojih
»učiteljih« zlagane zgodovine.
Še naprej, ne glede na vse dokaze, ki pričajo v nasprotju z vašimi
trditvami, obtožujete in kažete s prstom na poštene ljudi, in jih
imenujete za izdajalce…
Izdajalce? Pa ste prepričani, da veste kaj sploh govorite???
Navidez najbolj prepričljivo zveni obtožba za narodno izdajstvo ko gre
za vojaško zavezništvo med domobranci in drugimi protirevolucionarnimi
formacijami ter okupatorskimi silami.
A tukaj so stvari jasne.
Oborožene proti-partizanske formacije so nastale kot obrambni
odgovor na partizansko nasilje proti dejanskim in namišljenim
nasprotnikom komunizma, ne pa zaradi želje pomagati okupatorjem.
Da pa je partizansko nasilje na notranjskem in dolenjskem podeželju
obstajalo spomladi in poleti 1942, preden je prišlo do oboroženega
nastopa »bele garde«, pa danes ne morejo zanikati tudi največji
privrženci partizanskega gibanja.
Oni kljub temu pravijo, da protikomunisti ne bi smeli vzeti orožja od
okupatorjev, ki naj bi hoteli uničiti slovenski narod, ne povedo pa
kako naj bi se zavarovali pred partizanskim nasiljem.
Če je bilo nemoralno vzeti orožje od genocidnega okupatorja, je bilo še
bolj nemoralno v času navzočnosti takega okupatorja začeti z
revolucionarnim osvajanjem oblasti mimo volitev ter nasiljem proti
političnim nasprotnikom.
Če bi komunisti vodili svoje odporniško gibanje kot v drugih evropskih
državah, ne da bi se šli zraven revolucijo, ne da bi se sredi vojne
razglasili za »ljudsko oblast« in na tej podlagi zahtevali pokorščino
celotnega naroda in ne da bi nato izvajali nasilje proti tistim, ki te
njihove oblasti niso hoteli priznati, potem je popolnoma gotovo, da
njihovi nasprotniki ne bi zaprosili okupatorjev, kakršni koli so ti že
bili, za orožje za lastno obrambo.
Slovensko in jugoslovansko odporništvo sta se med 2. svetovno vojno
bistveno razlikovala od odporniških gibanj v drugih zasednih državah
ravno po instrumentaliziranosti za komunistični revolucionarni projekt,
njun »boj proti okupatorju« je bil le krinka za prigrabitev oblasti, to
pa je povzročilo tudi razlikovanje med kolaboracijo pri nas in v drugih
državah.
Oboroženo »kolaboracijo« pri nas sta ustvarila komunistična revolucija
in partizansko nasilje, v obrambi pred katerima so se ogroženi povezali
z okupatorjem, ker ni bilo domače oblasti na katero bi se obrnili po
zaščito.
S tega vidika je jasno, da se izza obsojanja »kolaboracionistov«
ker so vzeli od okupatorjev orožje, skriva podpora komunističnemu
prihodu na oblast mimo volitev in nasilju, ki je bilo uporabljano za
dosego tega cilja. Prav nič sramotno ni vzeti orožje za obrambo svojega
življenja, od kogarkoli že, pač pa je sramotno osvajati oblast mimo
volitev in v ta namen izvajati nasilje proti političnim nasprotnikom,
nato pa jih oblatiti kot »izdajalce«, ker so uveljavili neodtujljivo
pravico do samoobrambe.
Tudi z mednarodno-pravnega vidika so stvari jasne.
Okupacijska oblast sme za vzdrževanje reda in miru uporabljati policijo
sestavljeno iz domačega prebivalstva in ti, ki sodelujejo v teh
policijskih enotah, niso zaradi tega nobeni izdajalci.
Tako italijanski kot nemški okupatorji so obravnavali proti-partizanske
enote, od Vaških straž do domobranstva kot (pomožno) policijo. Ugovor
zoper to trditev bi lahko bil, da te enote niso nastale zaradi
vzdrževanja javnega reda (taka »običajna« policija, v kateri so bili
tudi Slovenci, je že obstajala) temveč izrecno zaradi boja proti
partizanom, ter da vzdrževanje reda ne more služiti kot krinka za boj
proti »narodnoosvobodilnemu gibanju«. Da, redna policija je res že prej
obstajala, ampak se je, enako kot okupatorske sile, ki so po
mednarodnem pravu tudi dolžne skrbeti za varnost civilnega
prebivalstva, izkazala kot neučinkovita pri zaščiti pred partizanskim
nasiljem, zaradi česar je bilo treba ustanoviti posebej za to namenjene
»policijske« enote.
Partizanski boj je mogoče opredeliti tudi kot ogrožanje javnega reda,
ker je bil njegov temeljni namen izvedba komunistične revolucije, »boj
proti okupatorju« pa je bil le sredstvo za prikritje tega cilja in vaba
za pritegnitev ljudske podpore temu gibanju.
Od kdaj spada obračun s političnimi in »razrednimi« nasprotniki, tudi
poboji celih družin, v »boj za svobodo? Lahko, da so bili to le
ekscesi, ampak dejstvo ostaja, da je imelo partizansko gibanje jasne
nedemokratične politične cilje, ki jih ob najboljši volji ni mogoče
vključiti v »narodnoosvobodilni boj«. V takih razmerah pomeni
obtoževanje za »narodno izdajo« zaradi »kolaboracije« podpiranje
komunistične osvojitve oblasti mimo volitev in partizanskega nasilja,
ki je spremljalo revolucijo.
Treba je odgovoriti še na vprašanje, ali je bilo vojaško zavezništvo
protirevolucionarnih sil z okupatorji v nasprotju z interesi
slovenskega naroda in ali je koristilo okupatorjem. Glede slednjega, to
zavezništvo je koristilo okupatorjem, saj jih je deloma razbremenilo in
omogočilo, da so del čet, ki bi bile angažirane v Sloveniji imeli na
voljo na bojiščih, ki so bila zanje pomembnejša.
To je bil tudi pomemben razlog zakaj so zahodni zavezniki nasprotovali
domobranstvu, kljub ideološki sorodnosti. Sicer pa je vsako zavezništvo
v korist obeh strani in okupatorji niti ne bi privolili vanj, če ne bi
v njem videli tudi koristi zase. Korist, ki jo zavezništvo
protirevolucije z okupatorji prineslo slednjim pa ne pomeni, da je bilo
to zavezništvo v nasprotju s slovenskimi narodnimi interesi.
S pravno-formalnega vidika temu ni bilo tako, ker so to
zavezništvo odobrile tiste politične sile, ki so na zadnjih volitvah
osvojile zaupanje prepričljive večine slovenskega naroda in proti
katerim so komunisti organizirali svoj NOB, da bi jih brez volitev
zrušili z oblasti.
Res se je med 2. svetovno vojno javno mnenje spremenilo, kot se
tudi sicer stalno spreminja, a ni nobenih dokazov, da je večina
slovenskega naroda tedaj stala izza KPS in njene kompanije, oblast in
narodno predstavništvo pa sta preresni zadevi, da bi ju prepustili
špekulacijam in hipotezam o domnevni trenutni ljudski volji (kolikor je
znano, tudi ni bila med vojno opravljena nobena javnomnenjska anketa,
ki bi približno pokazala, kaj si ljudstvo misli o tedanjih političnih
akterjih), ne pa volitvam, kjer se je ta ta volja dejansko pokazala.
Politične sile, ki so na volitvah decembra 1938 dobile od slovenskega
naroda mandat, da ga predstavljajo in vodijo, so bile pooblaščene, da
tudi v vojnem času, ko njihov predstavniški mandat ni ugasnil, odločajo
kaj je in kaj ni v interesu slovenskega naroda in kakšno ravnanje
predstavlja »narodno izdajo« in kakšno ne.
In ti legitimni predstavniki slovenskega naroda so sprejemali
takšne odločitve za katere so smatrali, da so v interesu slovenskega
naroda, in s pravnega vidika je irelevantno, če so neizvoljeni
samozvanci razglasili njihovo ravnanje za »protiljudsko« in
»izdajalsko«. To so bila njihove subjektivne ocene do katerih so imeli
pravico (niso pa imeli pravice do nasilja nad ljudmi s katerih politiko
se niso strinjali), kot tudi danes sme vsakdo označiti vladno politiko
za nasprotno narodnim interesom in celo za »izdajalsko«, pa to še ne
pomeni, da je tudi v resnici taka.
»Sodelovanje« slovenskih demokratičnih sil z okupatorji bi bilo
narodno-izdajalsko dejanje, če bi imelo za cilj pomoč okupatorju pri
dejavnosti usmerjeni v biološko ali kulturno uničenje slovenskega
naroda ter raznarodovanje slovenskega ozemlja.
Daleč od tega, da bi katerokoli njihovo dejanje imelo tak namen, v
resnici so imela za glavni cilj varovanje življenj slovenskih ljudi in
njihovega premoženja ter so tudi veliko dosegla v tej smeri. Po drugi
strani pa je komunistično partizanstvo krivo, da je bila število žrtev
in gmotna škoda pri nas bistveno večja kot pri drugih primerljivih
okupiranih evropskih narodih.
Medvojne razmere pri nas nazorno dokazujejo, da je proti-okupatorska
dejavnost lahko tudi škodljiva za narod, še zlasti če služi kot krinka
za druge cilje in da so stiki z okupatorskimi oblastmi včasih nujni za
zavarovanje narodnih interesov.
Stiki demokratičnih slovenskih predstavnikov z italijanskimi okupatorji
takoj po okupaciji, ki so jih marksisti oklevetali kot »izdajstvo« so
prinesli slovenskemu narodu otipljive koristi v obliki veliko milejšega
okupacijskega režima v italijanski coni od tistega v nemški okupacijski
coni in zatočišča za 20 tisoč slovenskih beguncev pred nemškim nasiljem
v Ljubljanski pokrajini.
Ko je komunistična revolucija v obliki samovoljnega upora proti
okupatorju začela terjati krvni davek med nedolžnim prebivalstvom, so
neformalni stiki z okupatorjem vsaj deloma omilili stisko številnih
ljudi, ki so bili izpuščeni iz okupatorskih zaporov. Organizacija
vaških straž je rešila številne vasi pred požigom, ljudi pa pred
deportacijo, hkrati pa je po njej prišlo do bistvenega zmanjšanja
komunističnega nasilja. Res je oborožena samoobramba protikomunističnih
sil privedla do državljanske vojne, ki je bila velika tragedija za
slovenski narod, a za njen izbruh nosi odgovornost KPS/OF, ki je začela
z nasiljem proti političnim nasprotnikom.
Rupnikova »kvislinška« uprava v Ljubljanski pokrajini 1943-45 je bila
zaslužna, da se je v danih okoliščinah največji možni obseg upravnih
poslov v tem delu Slovenije nahajal v slovenskih rokah, kar je bilo za
slovenski narod brez dvoma bolje kot če bi Nemci neposredno upravljali
še ta del Slovenije.
Skratka, če se potegne črta pod politiko slovenskega
protirevolucionarnega tabora med 2. svetovno vojno, se lahko
neizpodbitno dokaže, da je bilo zaradi nje žrtev med Slovenci manj,
manj je bilo pregnancev, gmotna škoda je bila manjša, življenjske
razmere slovenskega naroda pa so bile bolj znosne kot bi bile brez
dejavnosti teh sil. Torej je šlo za narodno-obrambno, ne pa za
narodno-izdajalsko dejavnost.
Politične sile, ki so med 2. svetovno vojno razpolagale z demokratičnim
mandatom, da predstavljajo in vodijo slovenski narod so tudi označile
dejavnost revolucionarnega tabora za izdajo slovenskega naroda, v
skladu z odločitvijo legitimne jugoslovanske vlade, ki je razglasilo
vsa odporniška gibanja, ki niso priznavala njene iz volitev izhajajoče
avtoritete, za izdajalska.
To so storile zatem, ko so jih komunisti in njihovi privrženci že
dolgo obmetavali s to psovko. To seveda ne pomeni, da je bilo
komunistično partizanstvo tudi dejansko izdajalsko gibanje, ker je
etiketiranje političnih nasprotnikov vedno subjektivno, »izdajstvo« pa
je, kot rečeno, težko opredeljiv in čustveno obremenjen pojem.
Vseeno pa drži, da je bilo partizanstvo gibanje, ki je med 2. svetovno
vojno delovalo proti interesom slovenskega naroda. To gibanje je
nastalo, da omogoči Komunistični partiji prihod na oblast mimo volitev
in nato uvedbo take ureditve v kateri bi bila KP edino dovoljena
politična stranka.
Da bi si zagotovila zadostno ljudsko podporo za dosego tega cilja,
je KPJ v nasprotju z voljo legitimne oblasti začela z »bojem proti
okupatorju«, ki ji je služil za maskiranje njenega osnovnega cilja. Ta
nedemokratični cilj je KPJ (pri nas njen ozemeljski odsek KPS)
brezkompromisno zasledovala ne glede na žrtve med civilnim
prebivalstvom. Ne uvedba komunistične diktature, ne velikopotezno
žrtvovanje civilnih življenj za strankarske cilje nista bila v interesu
slovenskega naroda, ki je zaslužil, da dočaka konec vojne in tuje
okupacije s čimmanj žrtvami in v demokratični ureditvi.
Na žalost je zločinska organizacija pri tem uporabila poštene
državljane, ki so se borili na njeni strani in so verjeli, da se borijo
za pravo stvar. Tudi njiho so komunisti prevarali in prav tako sodijo
med žrtve revolucije na Slovenskem.
Narodnoobrambni razlogi za jugoslovansko usmeritev so se tedaj izkazali
kot iluzorni. Ne le da jugoslovanstvo ni pomagalo Slovencem zavarovati
svoje etnično ozemlje, ampak smo Slovenci prav zaradi jugoslovanskih
blodenj izgubili pomemben del našega etničnega ozemlja.
Vključitev v Jugoslavijo ni pomagala Slovencem, da bi povrnili
ozemlje na Primorskem, ki ga je ob sklenitvi premirja novembra 1918
zasedla italijanska vojska in je z rapalsko pogodbo novembra 1920 tudi
formalno pripadlo Italiji.
Še več, zaradi vključitve v Kraljevino SHS smo Slovenci v korist
Italije tedaj izgubili še več ozemlja, kot so ga Italiji dodelile sile
Antante z Londonskim paktom leta 1915. Italija je dobila tudi del
nekdanje dežele Kranjske, kar ni bilo predvideno v Londonskem paktu,
ker ni dobila Dalmacije, ki ji jo je dodelil ta pakt.
Na Štajerskem smo Slovenci zavarovali svoje ozemlje po zaslugi generala
Maistra sami brez kakršnekoli pomoči »južnih bratov«. Na Koroškem pa
smo Slovenci to »bratsko pomoč« z juga sicer dobili v obliki srbske
vojske, ki nam je spomladi 1919 pomagala zavzeti Celovško kotlino, toda
ta »pomoč« je bila kontra-produktivna.
Obnašanje srbske vojske na delu Koroške pod jugoslovansko odpravo je
napravilo slab vtis na tamkajšnje prebivalstvo in vplivalo, da je le-to
na plebiscitu 10.10.1920 večinsko glasovalo za Avstrijo. Prav koroški
plebiscit je razkril vso škodljivost jugoslovanstva za slovenski narod.
Nemško-avstrijska propaganda je prikazovala plebiscit kot odločanje med
domačim Dunajem in tujim Beogradom, med evropsko civiliziranostjo in
balkanskim barbarstvom in prepričala 41% slovenskih volilcev, ki so
tedaj glasovali za Avstrijo in proti Kraljevini SHS, kar je odločilo o
državni pripadnosti južne Koroške.
Če bi takrat koroški Slovenci, ki so tvorili 69% prebivalstva
plebiscitnega ozemlja, glasovali složno za združitev s svojimi brati na
južni strani Karavank, danes to pogorje ne bi tvorile severne meje
Slovenije, ki bi bila večja za 2500-3000 kv km ozemlja.
Glavni razlog, da je toliko Slovencev tedaj glasovalo za Avstrijo je
bila vključenost Slovenije v balkansko državo, ki ji je vladala srbska
dinastija in njihova izbira je bil glas protesta proti vključenosti
Slovenije v tako državo. Če bi bila Slovenija tedaj neodvisna država in
bi se odločalo med Avstrijo in neodvisno Slovenijo, ni dvoma da bi
večina teh Slovencev glasovala za svojo matično državo in bi Slovenci
koroški plebiscit dobili.
Tako je (jugo)slovanska usmeritev slovenske usmeritve, ki naj
bi Slovence obvarovala pred germanizacijo dejansko delovala v korist te
germanizacije. V času Avstro-Ogrske je nemajhen del Slovencev iz
protesta proti taki politiki svojih prvakov prestopil v nemški narod in
s tem demografsko oslabil slovenski narod, po razpadu avstro-ogrske
monarhije pa je del Slovencev zaradi iste politike svojega vodstva
glasoval za vključitev slovenskega etničnega ozemlja v nemško državo in
s tem ozemeljsko osiromašil slovenski narod.
Tudi po debaklu na koroškem plebiscitu se slovenska elita ni zresnila
in je iskala vzroke za ta nacionalni poraz povsod drugje, le pri
jugoslovanski zablodi ne. V času prve Jugoslavije ni bilo omembe vredne
politične sile med Slovenci, ki bi se zavzemala za izstop iz balkanske
tvorbe in za državno osamosvojitev Slovenije.
Avtonomija Slovenije v takšni državi je bila največ za kar se je
zavzemal glavni del slovenske politike, njen manjši del pa je bil
pripravljen celo na kulturno utopitev Slovencev v jugoslovanstvu.
Razlog za takšno usmeritev je bilo prepričanje, da Jugoslavija
zagotavlja Slovencem varnost pred našimi grabežljivimi sosedi na
zahodu, severu in severozahodu. Leta 1941 pa se je najbolje pokazalo
koliko je vredna ta »varnost«.
Ne le, da vključenost v Jugoslavije ni obvarovala Slovenije pred
tujo okupacijo, temveč se lahko utemeljeno domneva, da je bila prav
zaradi vključenosti v Jugoslavijo Slovenija potegnjena v vojno s silami
osi na način, ki je rezultiral v njeni okupaciji od teh sil.
Kot je znano je do napada na Jugoslavijo aprila 1941 prišlo zaradi
oficirskega puča beograjske vojaške klike 27.3.1941, na katerega
Slovenci nismo vplivali in ki je bil v nasprotju z našimi interesi.
Ta kriminalni puč je svoj epilog doživel v okupaciji in razkosanju
Jugoslavije in z njo tudi Slovenije, kar je na stežaj odprlo vrata
komunističnim prevratnikom za njihov krvavi pohod na monopolno oblast
pod krinko boja proti okupatorjem in s tem privedel še do bratomornega
spopada med Slovenci.
Vključenost v Jugoslavijo je bistveno vplivala, da se je Slovenija
leta 1945 znašla na vzhodni strani železne zavese, v njej pa je bila
uvedena komunistična diktatura in z njo tudi neučinkoviti socialistični
gospodarski sistem zaradi katerega je Slovenija toliko zaostala za
razvito Evropo in tega zaostanka še danes ni odpravila.
Čeprav je v Sloveniji obstajalo razmeroma močno komunistično
partizansko gibanje, ki je s prevaro boja proti okupatorju zvabilo
številne domoljube v svoje vrste, pa to gibanje sâmo ne bi moglo uvesti
komunizma v Sloveniji, ker bi ga po kapitulaciji in odhodu okupatorjev
zapustili tisti njegovi pripadniki, ki so se mu pridružili iz
domoljubnih nagibov in bi zato izgubilo v državljanski vojni z
domobranci in drugimi protikomunističnimi silami.
Šele vdor Titove jugopartizanske soldateske, ki je zadnje
dni aprila in v maju 1945 v zelo velikem številu preplavila Slovenijo
in pred katero so se protirevolucionarji umaknili iz Slovenije, je
zacementiral zmago komunizma v Sloveniji in znova pahnil Slovenijo v
jugoslovansko državo, ki se brez Titovih partizanov leta 1945 niti ne
bi obnovila.
Slovenski narod je po 2. svetovni vojni povrnil večji del Primorske.
Vključenost v Jugoslavije ne le da ni k temu ničesar pripomogla
(Slovenci smo dobili to ozemlje nazaj predvsem zato, ker je Italija
vstopila v 2. svetovno vojno na strani sil osi), temveč smo zaradi nje
Slovenci dobili nazaj manj ozemlja kot bi ga, če bi bila Slovenija
tedaj samostojna država.
Kot je znano, so velike sile tedaj odločile da se meja med Jugoslavijo
in Italijo potegne po načelu etničnega ravnotežja tako, da se bo
približno enako število »Jugoslovanov« in Italijanov znašlo kot
manjšina v drugi državi.
Zaradi tega smo Slovenci s svojim etničnim ozemljem in
manjšino, ki je ostala v Italiji, plačali Hrvaški pridobitev
italijanskega etničnega ozemlja v zahodni Istri. Če bi Slovenija tedaj
obstajala kot neodvisna država bi bilo etnično ravnotežje uveljavljeno
tako da bi zahodnoistrska obala od Pule do Savudrije, kjer je živelo
večinoma italijansko prebivalstvo, ostala Italiji namesto da jo je
dobila tedanja jugoslovanska republika Hrvaška, Slovenija pa bi v tem
primeru dobila Beneško Slovenijo, Rezijo ter večinsko slovensko tržaško
in goriško okolico, ki so ostale v Italiji.
Kot smo Slovenci po 1. svetovni vojni zaradi Jugoslavije izgubili
ozemlje na severu, smo ga po 2. svetovni vojni izgubili na našem
zahodu. Če se vse skupaj povzame je zaradi (jugo)slovanske ideje,
kateri je nekritično podlegla najprej slovenska elita in nato tudi
širše ljudstvo, Slovencev danes manj kot bi jih bilo brez te zablode, Slovenija pa je zaradi tega ozemeljsko manjša, slabše razvita in bolj notranje sprta.
Hvala Bogu, da se je slovenskemu narodu uspelo po padcu Berlinskega
zidu in železne zavese otresti te more imenovane Jugoslavija.
Toda v širših ljudskih plasteh še vedno ni dovolj navzoča zavest o
zgodovinski škodi, ki sta jo jugoslovanstvo in Jugoslavija povzročila
slovenskemu narodu in koristi na naš račun, ki so jih zaradi teh zablod
imeli drugi narodi.
To lahko vodi do ponavljanja podobnih napak v prihodnosti. In te se
nažalost že dogajajo. Še najmanj škodljivo, a kljub temu
kontraproduktivno, je sodelovanje Slovenije na Formu slovanskih kultur,
ki bo potekal naslednje leto v Ljubljani. Slovanstvo ni nič drugega kot
krinka za širjenje ruskega vpliva in hegemonije (to najbolje vedo
Poljaki), kot je jugoslovanstvo krinka za podobne srbske težnje,
Slovenija pa se s spogledovanjem s tema zgrešenima idejama oddaljuje od
Zahoda, kjer smo v zgodovini bili (razen v obdobju 1945-1990) in kjer
je, oziroma bi morala biti, tudi naša prihodnost.
Bolj skrb zbujajoča so demografska gibanja. V Slovenijo se zadnja leta
množično priseljujejo prebivalci držav nekdanje skupne države. Leta
2005 se je v Slovenijo priselilo 6.766 tujcev več kot se jih je
odselilo, leta 2006 pa celo 7.205, kar je več kot 3.5 promile celotnega
prebivalstva Slovenije. V evropski primerjavi to sicer niso najvišje
številke in priseljevanje ni nujno nekaj slabega, problem pa je, da so
so priseljenci v Slovenijo etnično premalo heterogeni, okoli ¾ jih
pripada dvema narodoma – Bošnjakom in Srbom, kar ustvarja možnosti za
koncentracijo teh dveh narodov, ki sta že sedaj precej številna v naši
domovini, v posameznih lokacijah z daljnosežnimi negativnimi
političnimi posledicami, ki lahko sledijo iz tega.
To priseljevanje se bo gotovo še povečalo, ko bodo te države sprejete v
EU, kjer velja prost pretok delovne sile. Nerazumljivo je, da Slovenija
tako goreče podpira hiter vstop teh držav (trenutno predvsem Srbije) v
EU, ne da bi bile opravljene študije, kaj bo to pomenilo za našo
demografijo in ali je slovenski narod sposoben tako maso priseljencev
»prebaviti« oziroma asimilirati. Srbije nasploh ne bi bilo treba
podpirati pri hitrem članstvu v EU, ker se vmešava v naše notranje
zadeva z načenjanjem vprašanja »izbrisanih« in priznanja manjšinskega
statusa Srbom živečih v Sloveniji, kar je storil njen zunanji minister
med obiskom v Sloveniji.
Odločitev o uvedbi jezikov teh priseljencev kot izbirnega predmeta v
naše osnovne šole je druga taka napačna odločitev, ki bo še olajšala in
pospešila negativne posledice, ki jih nakazuje to priseljevanje.
Balkanske jezike, ki se sedaj uvajajo v naše šole kot izbirni
predmeti, ni možno primerjati z drugimi tujimi jeziki, ki imajo
svetovno veljavo. Ti jeziki niso zamišljeni za vse učence, ampak le za
tiste, ki izvirajo iz krajev, kjer se ti jeziki govorijo. In kar je še
pomembnejše, preko učenja teh jezikov se pri teh učencih ohranja in
utrjuje zavest o pripadnosti tujim narodom, kar je v nasprotju z
strateškimi interesi slovenskega naroda.
Učenec, ki se uči angleščine in nemščine ne bo zapadel v skušnjavo, da
se odreče slovenski identiteti in se začne čutiti Angleža ali Nemca.
Učenec, ki izvira iz Balkana, bo lahko preko pouka jezika svojih
staršem odraščal v zavesti, da pripada drugim narodom, namesto
slovenskemu narodu. Toda eno od poslanstev slovenske šole je (če
izvzamemo avtohtoni madžarsko in italijansko manjšino), da v učencih
utrjuje slovensko identiteto oziroma zavest o pripadnosti slovenstvu in
da oblikuje to identiteto pri tistih otrocih, ki jo še nimajo zgrajeno,
ne pa da učence vzgaja v zavesti, da pripadajo tujim narodom.
Tudi v drugih državah opravljajo šole tudi to nacionalno funkcijo in
ravno šolski sistem je bil in je še eden glavnih mehanizmov
raznarodovanja Slovencev v sosednjih državah in njihovega prehajanja v
druge nacije.
Res je, da posledice takega odnosa do priseljevanja in do priseljencev
po vsej verjetnosti ne bodo tako usodne kot so bile tiste v letih 1918,
1941 in 1945, a Sloveniji vseeno ne bodo prinesle nič dobrega. To
priseljevanje in odsotnost naporov za asimilacijo priseljencev grozi,
da se bodo v (ne tako oddaljeni) prihodnosti oblikovale nove manjšini v
Sloveniji in se bo Slovenija tudi formalno preobrazila v večnarodno
državo. To pa bi naše javno življenje vnesle nov element, ki je po
naravi razdiralen in destabilizacijski – nacionalno vprašanje.
Relativna etnična homogenost je bila doslej pomemben dejavnik
stabilnosti Slovenije in Slovenija poleg vseh problemov, ki jih že
sedaj ima, resnično ne potrebuje še sporov in razprtij o dvojezičnih
napisih, rabi manjšinskih jezikov v šolah in uradih, zajamčenem
etničnem zastopstvu, financiranju manjšinskih zadev in podobnih
nacionalnih zadevah. Kot v medicini tudi v politiki velja pravilo, da
je boljše preprečiti kot zdraviti in tisti, ki na stežaj odpirajo vrata
tujim priseljencem ter jim povrh tega še pomagajo, da na naših tleh
gojijo tujo nacionalno zavest, obenem pa jim brezsramno delijo
slovenska državljanstva, dejansko ustvarjajo velik problem našim
zanamcem, ki bodo upravičeno preklinjali sedanje voditelje in sedanji
rod, ker ni preprečil nastanek tega problema, ko je bil še čas za to.
Resnično bi bila ironija, da bi se jugoslovanstvo, s katerim smo se
Slovenci v svoji zgodovini tolikokrat opekli, znova povampirilo in
nadlegovalo tudi naše potomce in skrajni čas je, da se Slovenci, ki
mislimo na jutrišnji dan in nam je mar za usodo našega naroda in naše
domovine, zganemo in zaustavimo škodljive procese, ki izpostavljajo to
našo lepo in edino domovino nevarnostim.
Zato ne dopustimo, da nam s pranjem možganov govorijo in nam vsiljujejo
nekaj, kar je skregano z logiko in kar škodi našemu narodnemu interesu.
Jugoslavija ni bila v našem interesu in tudi sedaj ni, le v glavah
nekaterih z opranimi možgani, se dogajajo nekakšne povezave z ljudmi
južno od Kolpe.
Pozdravljeni dragi bralci mojih zapisov. Po krajšem premoru se vam spet
javljam, čeprav resnici na ljubo nisem imel namena pisati tega danes.
V zadnjem času je v zapisih nekaterih avtorjev zaslediti neke vrste
nostalgijo za starimi časi, nostalgijo za staro državo, v kateri smo
prebivali tudi Slovenci, in kjer smo bili kot drugorazredni državljani,
v državi , kjer so nam kratili osnovne človekove pravice in nas
zatirali, v državi, kjer so namenoma uvažali tujce v našo republiko, da
so se pomešali med avtohtono prebivalstvo. Vse to se je dogajalo samo z
enim namenom.
Z namenom »zlitja« našega naroda z ostalimi narodi, ki so imeli isto
nesrečo in so bili okupirani s strani komunistične »JLA«. Nedvomno je
odveč napisati, da je bil glavni namen tega mešanja različnih narodov
uničenje našega naroda, našega jezika, naše identitete. In smilijo se
mi ljudje, ki tega niso uvideli.
Katastrofalne posledice, ki jih je slovenskemu narodu prinesla
jugoslovanska ideja, ki se je pojavila (najprej pod imenom ilirizma)
približno hkrati z narodnim prebujanjem v prvi polovici 19. stoletja in
ki je bila podlaga za jugoslovansko državo, v katero je Slovenija
vstopila leta 1918, so vidne še danes, in se kažejo predvsem kot velike
razlike v gmotnem stanju napram ostalim narodom zahodne Evrope.
Kot je znano sta v prvem obdobju političnega pluralizma, ki se je na
Slovenskem pojavil leta 1848 in dokončno zaživel po uvedbi ustavne
vladavine leta 1860, na Slovenskem nastopali dve glavni politični smeri
– slovenske in nemška, v katero je bilo vključeno tudi precej etničnih
Slovencev, zlasti meščanov.
Na začetku enoten slovenski tabor se je v normalnem procesu zorenja
političnega pluralizma postopoma diferenciral, najprej na neformalni
skupini tako imenovanih staroslovencev in mladoslovencev, ki pa sta,
soočeni z nemškim pritiskom, nastopali bolj ali manj složno vse do tako
imenovane ločitve duhov konec 19. stoletja, ko so se v slovenskih
deželah oblikovale jasno profilirane katoliška, liberalna in pozneje še
socialistična stranka.
Poleg prizadevanja za zaščito slovenske identitete, je bilo
predstavnikom slovenskega tabora, iz vseh idejnih smeri, skupno
poudarjanje, v večji ali manjši meri, pripadnost Slovencev širšemu
slovanskemu svetu in slovanstvu.
To pa je bila usodna napaka, ki je bistveno zaznamovala nadaljni
potek naše zgodovine in to v negativnem smislu. V času Avstro-Ogrske je
bilo to poudarjanje in iskanje povezanosti z drugimi Slovani odtujilo
del etničnih Slovencev od slovenskega narodnega gibanja in jih porinilo
v naročje najprej nemškega političnega tabora in na koncu k odpovedi
slovenske in privzetju nemške etnične identitete.
Del Slovencev je v naslonitvi na slovanstvo, ki ga je tedaj poosebljala
zaostala in avtokratska carska Rusija, oziroma južnoslovanstvo iz
Balkana videl nevarnost kulturne, politične in gospodarske degradacije
slovenskega prostora.
Ti Slovenci so imeli razloge za takšno prepričanje, kajti nemški svet,
kateremu je tedaj že stoletja državno pripadal večji del slovenskega
prostora je bil takrat dejansko otipljivo gospodarsko razvitejši,
politično odprtejši in demokratičnejši, pravno urejenejši in
kulturno-civilizacijsko naprednejši od slovanskega vzhoda in
jugovzhoda, ki je bil že tedaj mnogo bolj zaostal tudi od slovenskih
dežel, ki od povezave s slovanskim orientom niso imele kaj pridobiti in
so, kot je pokazala prihodnost, dejansko veliko izgubile.
Grobo povedano so ti Slovenci, od katerih so nato pozneje postali
nemčurji oziroma nemškutarji (ponemčeni Slovenci), imeli te objektivne
civilizacijske prednosti nemškega sveta za pomembnejše od slovenskega
jezika in slovenske narodnosti, medtem ko so predstavniki političnega
slovenstva slovensko etnično (v prvi vrsti jezikovno) identiteto cenili
bolj od te relativne gospodarsko-civilizacijske naprednosti nemškega
sveta.
Število teh Slovencev, ki so zatajili svojo narodnost v korist nemške,
ni bilo zanemarljivo in dejansko je praktično ves proces germanizacije
slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem in Štajerskem potekal na tak
način, s prehajanjem Slovencev v nemški narod in ne z doseljevanjem
avtohtonih Nemcev na slovensko ozemlje. (Južno)slovanska usmeritev
nosilcev političnega slovenstva še zdaleč ni bil edini razlog za ta
proces, toda vsekakor je bil dejavnik, ki ga je pospeševal.
Toda dejansko ni bilo razloga za navidezno nasprotje med evropskostjo
in slovensko samobitnostjo neobremenjeno z navezanostjo na slovanstvo.
Edina pravilna usmeritev, ki je bila nažalost odsotna, je bila
ohranjanje slovenske istovetnosti in privzetje vseh naprednih elementov
zahodne civilizacije (osebna svoboda, vladavina prava, predstavniška
demokracija, svobodno podjetništvo temelječe na primatu zasebne
lastnine) ob hkratnem zavračanju panslovanskih fantazij in utopij.
Glavni razlog za slovansko, oziroma, natančneje povedano
južnoslovansko (širše slovanstvo ni bilo realistično zaradi geografske
ločenosti slovanske poselitve) usmerjenost predstavnikov političnega
slovenstva je bilo zmotno prepričanje, da bo slovenski narod z
vključitvijo v širši (južno)slovanski svet presegel svojo številčno
majhnost in se tako lažje uprl germanizacijskemu pritisku, ki je tedaj
resnično ogrožal slovenski narod v obrobnih slovenskih deželah.
Toda ta nadslovenska (južno)slovanska usmeritev je bila že tedaj
utopična, kajti o neki panslovanski identiteti in enotnosti ni bilo
nikoli ne duha ne sluha in razni slovanski narodi so že tedaj živeli v
konfliktih in sovraštvu.
Že v 19.stoletju je bilo v Evropi odmevno zatiranje Poljakov s
strani njihovih slovanskih »bratov« Rusov, kot tudi nacionalni spori
med Poljaki in Ukrajinci ter med Hrvati in Srbi v Avstro-Ogrski, v 20.
stoletju pa so se konflikti med slovanskimi narodi samo še pomnožili.
Po drugi strani pa je tudi zgolj jezikovna sorodnost kot podlaga
za oblikovanje narodne zavesti nezadostna in so zato potrebni še drugi
elementi, kot je zavest o skupni zgodovinska usoda in kulturi, zlasti
religiji (na primer etnična ločnica med Srbi, Hrvati in Bošnjaki ter
med Poljaki in Ukrajinci je izpeljana iz različne verske pripadnosti
teh narodov).
Kombinacija jezika in zgodovine je na začetku moderne dobe tudi
izoblikovala slovenski narod kot samosvoj subjekt z lastno identiteto
in ko smo Slovenci narodno »prebudili« oziroma zavedli pripadnosti
skupnemu (na)rodu in začeli o sebi govoriti v prvi osebi, smo se hkrati
tudi zavedli razlike od drugih narodov, ki smo jih začeli naslavljati v
drugi in tretji osebi. Tudi jemanje (relativne) jezikovne sorodnosti
kot razloga za politično povezovanje je zmotno.
Če naj bi jezikovna sorodnost določala intenzivnost političnih povezav,
potem bi morala imeti Slovenija tesnejše vezi z Bangladešom kot z
Madžarsko, kajti bengalski jezik, ki se govori v Bangladešu je
sorodnejši slovenskemu od madžarskega, ker spada v isto – indoevropsko
– jezikovno družino.
Nič ne pomaga, če so ruski, češki ali srbski jezik uvrščeni v
isto jezikovno skupino kot slovenski jezik, zaradi tega ne bo Slovenec,
ki se teh jezikov ni naučil, govorcev teh jezikov razumel praktično nič
bolje kot govorcev sosednjega nemškega jezika, ki ne spada v slovansko
jezikovno skupino.
Tudi hrvaški jezik, ki je slovenskemu še najsorodnejši, nam ne
pomaga pri premagovanju aktualnih sporov s Hrvaško. Odgovorna politika
določa razmerje do drugih narodov in držav na temelju skladnih ali
konfliktnih interesov, ne pa na temelju raznih sentimentalnih elementov
kot so jezikovna sorodnost, skupna veroizpoved, namišljen ali dejanski
skupni izvor in podobno.
(Jugo)slovanska usmeritev kot obrambno sredstvo pred nemško
ekspanzijo je bila smiselna le, če je izražala pripravljenost na
odpoved slovenski identiteti v korist neke druge slovanske identitete,
ki naj bi bila zaradi večje številčnosti lažje branljiva pred
germanizacijo. Nekateri so bili na to tudi pripravljeni, toda z
narodnoobrambnega vidika je bilo to nesmiselno.
Hrvati kot Slovencem jezikovno, kulturno in versko najbližji narod
niso zaradi tega nič Slovencem manj tuj narod kot Nemci, Italjani ali
katerikoli drug narod in z narodnega vidika ni nobene razlike med
ponemčenjem in pohrvatenjem, posrbljenjem ali nekim splošnim
»pojužno(jugo-)slovanjenjem«.
Lahko se celo reče, da bi bila prva od teh dveh opcij manjše
zlo od druge, prav zaradi relativne civilizacijske naprednosti nemškega
sveta glede na balkansko-slovanski svet. Večina predstavnikov
političnega slovenstva se sicer ni bila pripravljena odpovedati
slovenski narodnosti v korist neke jugoslovanske nacije in odnos med
njihovim slovenstvom in (jugo)slovanstvom ni bil jasno definiran, a je
ta njihova idejna zmeda in politična dezorientiranost vseeno imela hude
posledice za slovenski narod, ki so se pokazale leta 1918.
Kot je znano je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska in slovenski narod se
je moral odločiti za novo državo v kateri bo živel. Ker so bili nosilci
političnega slovenstva okuženi z južnoslovansko miselnostjo se
slovenski narod tedaj ni odločil za državno neodvisnost, temveč je
vstopil v jugoslovansko državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev
in s tem prestopil iz srednjeevropskega kulturno-civilizacijskega kroga
v nam tuje orientalsko-balkansko okolje.
Pogosto se govori, da je pomenila neodvisnost Slovenije leta 1991
uresničitev sanj mnogih generacij Slovencev toda to ni res. Dejstvo je,
da so leta 1918 obstajale mednarodne okoliščine za nastanek neodvisne
slovenske države in bi jo Slovenci lahko tedaj tudi ustanovili, če se
ji ne bi pod vplivom svojih voditeljev odpovedali v korist Jugoslavije.
Potuj, popotni, v temne te gozdove, saj nudijo različne ti sadove.
V njih spoznal boš strašen plod, ki ga še videl ni človeški rod.
Tam naprej je temna Krimska jama, kjer je mnogim bila smrt zadana.
Po gozdeh okoli jame kraške , poslušal komuniste si junaške:
Tovariš, tebi čuvamo življenje, neposlušnim smrt, pred njo trpljenje.
Takrat v globokem gozdu sodni zbor , obsojal je ljudi na strašni umor.
Belček!
Le stoj, le stoj na zgornji strani, tale šala življenje ti lahko ohrani.
Obsojenec posluš!
Zdaj roke, noge ti odvežem, če korajžen si, mi skoči čez,
življenje ti pustim - prisežem!
Če pa hitro se ne boš odločil, te bom prav s tole puško počil.
Ne glej, ne glej tja dol v globino in skoči čez, prezri temino!
Nesrečnik
pognal se čez je v dobri veri, da živ ostal bo vsaj do drevi.
Mu zmanjkalo življenjske je moči, iz jame slišat kriki so in lom kosti.
Zaplesali krvniki so in kričali naokrog: Belček! Zdaj naj ti pomaga ljubi Bog!
Oj, jama, jama kraška ti globoka, povej mi, koliko je v tebi stoka bilo,
ko je v tebi toliko življenj minilo?
Ko zdaj do Krimske jame si prispel, popotnik, sred grozljive gozdnate tišine,
ko v vejah, listju veter šelesti, poslušaš neme krike mučenih ljudi,
ki v večnost so od tu odšli.
Avtor neznan
Pozdravljeni dragi bralci mojih zapisov. Tale zgoraj zapisana pesem je
ena od mnogih tragičnih pesnitev ljudi, ki so med vojno spoznali
komunistično nasilje in spoznali pravi obraz komunistov.
Nedvomno je avtor te pesnitve dobro poznal dogajanje iz leta 1943, ko
so komunisti začeli množično polniti jame in brezna po Sloveniji s
trupli svojih nasprotnikov. Žalostno in nedopustno je, da so danes
ljudje, ki so izdajali ukaze za tako početje, označeni za narodne
heroje in »rešitelje« našega naroda.
Smešno, da nekateri največje krvnike v zgodovini našega naroda sploh upajo poimenovati s takimi nazivi…
Vem, da je še vedno nekaj nejevernih Tomažev, ki dvomijo in ne
verjamejo v moje zapise, in še vedno naivno in otročje ponavljajo LAŽI
in poizkušajo z zadnjimi rešilnimi bilkami ohraniti vrednote tega
nepoštenega boja…
Da se je NOB borila proti okupatorju, da so se borili za našo svobodo??
Kolikor bi rad verjel v te trditve, je po preučevanju dokumentov in dokazov tej trditvi popolnoma nemogoče verjeti.
Kajti ni dovolj samo to reči, treba je to trditev podpreti z
neovrgljivimi dokazi in kaj je lažjega kot to povedati s številkami,
saj po vsem svetu volilne rezultate povedo s številkami, četudi so
volitve lahko nepoštene; zato pozivam vse nekdanje in sedanje komuniste
, naj odgovore na ta vprašanja: Koliko okupatorjevih vojakov ste pobili
med letom 1941 in 1945, morda 200 ali 2.000 ali pa 20.000 in koliko ste
v istem času pobili poštenih Slovencev: morda samo 200 ali 2.000 ali
20.000 ali pa še kaj več deset tisočev?
In koliko ste pobili fašistov 8. septembra, ko je Italija kapitulirala?
Znano je, da nobenega, saj ste vse višje oficirje spremili do
italijanske meje, da so varno odšli v Italijo, za plačilo, ker so vam
njihovi vojaki s težkim orožjem pomagali razbiti grad Turjak in pobiti
skoraj vse vojake tudi ranjence, kar je v nasprotju z vsemi
mednarodnimi zakoni.
Če ste pobili 100 krat ali 200 krat več okupatorjevih
vojakov, potem vam priznamo, da ste se borili proti okupatorju, če pa
je resnica ravno obratna, da ste pobili 200 krat več Slovencev kot
okupatorjev, potem je čisto jasno, da ste se borili proti slovenskemu
narodu in za vašega maršala Stalina, ki je po izjavah Solženicina v
mirnem času dal pobiti 74 milijonov Rusov, medtem ko je Hitler za časa
vojne kriv za 36 milijonov žrtev. Kdo je torej večji zločinec?
Na voljo imate več odgovorov:
1) da poveste čisto resnico - pobili smo okrog 200 tujih vojakov,
2) da še naprej lažete kot ste to delali 50 let
3) da odgovorite z molkom, vendar vedite, da v tem primeru ne velja naš
pregovor, ki pravi: Kdor molči devetim odgovori, pač pa latinski: Qui
tacet consentire videtur –kdor molči, se zdi da soglaša…
Krivda pa ni izključno na strani komunistov, pri svojem nečloveškem in
zverinskem ravnanju so imeli še pomoč, močno pomoč v zahodnih
zaveznikih, ki se tedaj še niso zavedali posledic svojih dejanj, so se
pa kmalu za usodnim vračanjem ljudi zavedli, da je njihovo početje
zločinsko, in so se našemu narodu tudi opravičili.
O tem, koliko in kakšno odgovornost za povojne množične poboje morajo
prevzeti zahodni zavezniki, zlasti še politiki in vojaki Združenega
kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, je mogoče pridobiti
veliko podatkov v knjigi lorda Nicholasa Bethella "The last secret",
The Delivery to Stalin of over Two Million Russians by Britain and the
United States.
Uvod je napisal Hugh Trevor-Roper, izdala pa je knjigo Basic Books,
Inc., Publishers, New York, leta 1974, Library of Congress Catalog Card
Number: 74-16697, SBN: 465-03813-1.
Za ilustracijo navajam naslove poglavij:
1. Odločitev, da se uporabi sila
2. Prve neprijetnosti
3. Smrt v pristanišču
4. Hrvati in Kozaki
5. Konferenca, ki je ni bilo
6. Množične deportacije iz Dravske doline
7. Obsodba take politike
8. Končne operacije - Dachau, Plattling, Keelhaul, Eastwind
V knjigi so opisani tudi dogodki, povezani s prisilnim, zvijačnim
vračanjem Slovencev in Hrvatov s Koroške v Jugoslavijo, kjer so bili
množično pomorjeni.
Da so oblasti v Združenem kraljestvu natančno vedele, kako ravnajo
komunistični režimi s svojimi vrnjenimi rojaki, priča pismo ministra v
angleški vladi lorda Selborna Edenu in Churchillu 17. junija 1944:
"Globoko sem zaskrbljen zaradi odločitve Kabineta. Silno obžalujem
odločitev Kabineta, da bodo ti ljudje na silo poslani nazaj v Rusijo.
Zanje pomeni ta odločitev zanesljivo smrt." Značaj proslulega
angleškega ministra Edena, ki je za svoje podvige dobil naslov Lord
Avon, se pokaže v jarki luči, ko beremo njegov odgovor lordu Selbornu.
Takole pravi: "Ne strinjam se z vami; če teh ljudi ne vrnemo v Rusijo,
kam naj z njimi? Ne želimo jih imeti tu!"
Zahodni politiki in višja poveljstva so torej nedvomno natančno vedeli,
kakšna usoda čaka tiste, ki jih bodo vrnili v njihovo domovino, kjer so
prevzeli oblast komunisti.
Nižja poveljstva - za nas so pomembna tista v severni Italiji in na
Koroškem - tega verjetno niso vedela oziroma to ni bil predmet
njihovega zanimanja. Moremo pa sklepati, da so bila pripravljena
ravnati v skladu z mednarodnimi konvencijami in sporazumi, ki se tičejo
vojnih ujetnikov.
Le tako je mogoče razložiti nujni Edenov obisk v Celovcu, kateremu
so sledile nasilne in zvijačne deportacije: Prišel je in osebno ukazal
to, navadnemu vojaku nerazumljivo, protipravno, nečloveško krutost.
Lord Bethell je prvi pregledal dokumente in vire, ki govore o teh strašnih dogodkih, brž ko so bili leta 1972 dostopni javnosti.
Preprosti sodbi Solženicina, da sta bila Churchill in Eden
kriminalca, ki sta milijone nedolžnih političnih emigrantov poslala v
smrt, je hotel nastaviti ogledalo tistega časa, političnega konteksta,
način razmišljanja zahodnega tipa politika in državnika, posebej pa
tudi spomniti na realnost vojnih razmer, nevzdržen pritisk emocij in
propagande.
Noče opravičevati, v neizmerni tragediji vidi razlog za temeljit,
globok razmislek. Za našo rabo ostaja pomemben podatek, da vračanje in
pomor naših rojakov po koncu vojne ni bila nobena napaka, ampak
zavestno dejanje, načrtovano vnaprej.
Edini problem je bil, kako to gnusno raboto izvršiti kolikor mogoče
brez komplikacij. S tem so imeli Angleži veliko izkušenj, saj so ruski
emigranti skakali z ladij na odprtem morju, izvrševali skupinske
samomore, in počeli vse, kar bi jim prihranilo strašno usodo.
Tudi Sovjeti so se dobro znašli. Meje zdravega razuma presegajo zgodbe angleških kapitanov, ki so poročali: "V
pristanišču Odesa so vrnjene pričakali oboroženi oddelki in vojaška
godba, transparenti. Komaj so odkorakali za prvi vogal, so se oglasili
rafali… " V dolini Drave so se dogajale strašne stvari, ko so kozaški
oficirji ubijali žene, otroke in na koncu sebe, ko so jih AngležI
trpali v železniške vagone.
Lahko si predstavljamo, kaj so si preprosti zavezniški vojaki, pa tudi
oficirji, mislili o naših rojakih, ko so jih tako zlahka naplahtali,
saj niso znani hujši incidenti pri "odpremi" žrtev. S Kozaki in Rusi so
imeli precej več dela.
Komisija raziskuje povojne množične poboje. Za popolnejšo predstavo je
nujno upoštevati tudi delež zahodnih zaveznikov in njihovo vpletenost v
te poboje.
Skratka knjiga, ki jo priporočam v branje še tako nejevernim
Tomažem, da jim nekoliko razjasni obzorja…In napisal jo je nekdo, ki ni
povezan ne z levo in ne z desno…Temveč je nevtralen.
VPELJAVA ČLANA POKRAJINSKEGA KOMITEJA PARTIJE IN OF ZA GORENJSKO, IVANA URBANCA, V SODELOVANJE Z GESTAPOM
Na Gorenjskem je bilo malo članov partije primerno sposobnih za tako
delikatno delo. Zelo ambiciozen partijec, študent agronomije, član
pokrajinskega komiteja partije za Gorenjsko in njegov blagajnik, je na
predlog partije na sodelovanje pristal, bil pa je za ta posel vidno
premalo vpeljan in usposobljen.
Zato se je kmalu onemogočil zaradi preočitnega ali videnega
sodelovanja z gestapom. Njegova specialisteta je bilo ustanavljanje
odborov OF skoraj brez partijcev.
Ko so svoje sodelovanje in nalogo podpisali, je dokument izročil
gestapu. Prav tako je organiziral pobiranje prispevkov za OF, kot
blagajnik zahteval podpis in tudi te izročal gestapu.
Rezultat tega je bil, da so bili prizadeti ne-partijci, partiji
potrebni partijci pa so se začuda skoraj vsi izvlekli. Kdor se je hotel
rešiti je imel le takšno možnost, da je odšel med partizane, ki so
imeli v letu 42 veliko zadolžitev in največjo, da na Gorenjskem
organizirajo splošno vstajo.
Gestapo pa je vstajo prav tako podpiral z namenom, da v neenakih in
njim ugodnih pogojih boja uniči čim več slovenskega prebivalstva.
Gestapu je šlo za prikrit slovenski holokavst. Posebna specialiteta
Ivana Urbanca so bili podpisi nekdanjih članov SLS na dokumentih za
proti-okupatorsko delovanje.
Tako je v Tržiču znan primer kako je pridobil podpis Andreja
Tišlerja in ga izdal. Prvič, ko je prišel k njemu, ga je prosil za
prispevek. Ta mu je odgovoril, da nima za to nikakršnih navodil in da
za to ničesar ne da. Drugič je prišel s ponarejenim pismenim
priporočilom podpisanim od prijatelja Matije Škerbca, ki je bil nekdaj
v Tržiču župnik, da mu priporočata vsestransko podporo OF in to tudi s
prispevki.
Ko je preveril podpis, je dal kot prispevek nekaj mark in to tudi na
zahtevo podpisal. Gestapo je Andreja Tišlerja kmalu aretiral. Partija
in gestapo pa sta trosila vesti, da ga je izdal Škerbec v kar je nekaj
časa celo sam verjel.
Šele v Dachauu, kamor se mu je posrečilo priti in ne na seznam talcev,
je bil razlog, da je s prijatelji razvozlal primer in njegovo ozadje.
Pred vojno in do aretacije je bil Andrej Tišler strokovni učitelj
čevljarstva, ljubiteljski zgodovinar, koroški borec in član SLS, kar
vse je bilo dovolj za partijsko-gestapovsko potezo.
Kakšen je bil konec tega iztirjenca - Ivana Urbanca, ki se mu je
zaradi nedoraslosti vloge agenta, ta ni več posrečevala in končala, ni
točno znano.
Tako pisca - Ivan Jan in Hafner sta doslej nudila nasprotujoče opise.
Izdal pa je in povzročil smrt številnim Gorenjcem. Ljudi pa je čudilo
dejstvo, da je povzročil toliko gorja, da ga ni razkrinkala partija
ampak so to spoznali ljudje sami, ki niso več nasedali njegovim ukazom
in tako niso več sledili tudi partijskim priporočilom.
V Tržiču je nadalje izdal celotni odbor OF, sestavljen večinoma iz
ne-partijcev, neprizadeti so bili le člani partije, vsi drugi pa
poslani v smrt. Nekako v istem času je bila aretirana znana tržiška
partijska aktivistka Tončka Mokorel in pa jeseniški partijski
aktivistki in kurirki, sestri Močnik.
Vsem trem se je razvezal jezik. Dogodki potrjujejo, da so poznale
priporočilo partijskega vodstva, da je treba »partiji koristiti« tudi z
izdajanjem ljudi, ki naj bi jih ne bilo škoda. Potrebni pa naj bi bili
kot številke za prikazovanje nemškega terorja in sredstvo za sovraštvo
ob spreobračanju dejstev, če se je le dalo v breme ob vsem tem
nastajajoče protirevolucije.
KDO JE BIL LOJZE KEBE???
O Lojzetu Kebetu je znano, da je bil zadrt partijec. O tem govori že
podatek kasnejšega pokrajinskega sekretarja partije Matije Krmelja, ki
je o njem v neki kritiki drugim članom izjavil: »Če bi se tako mi
obnašali za časa Lojzeta Kebeta, bi nas vse postrelil«.
Je pa moral biti tisti, ki je Kidričevo navodilo o taktičnem
sodelovanju z gestapom tudi poznal ali bolje - od njega direktno prejel
in ga potem na svoj način izvajal tako, da mu je bil zamišljeni domači
revolucionarni nasprotnik bolj zoprn in potreben neusmiljenega boja s
skrajnimi sredstvi, kot tuji gestapovski.
Kebe je nasledil Staneta Žagarja na mestu pokrajinskega sekretarja
partije - po njegovi smrti. S svojim načinom izvajanja Kidričevih
navodil je šel tako daleč, da mu ni bilo mar nikakršno trpljenje
slovenskih ljudi, niti svojih sodelujočih, z izjemo - partijskega vrha.
Bil je pač skrajni stalinist.
Zanimiva zgodba povzeta po Janu in navezana na Kebeta je sledeča. Kebe
je od Kokrškega odreda zahteval, a mu pošljejo dva zanesljiva partijca
na inštrukcije. Po inštrukcijah sta morala oditi na Koroško v okolico
Sel ustanavljat odbore OF in začeti tam z odporom.
Zgodilo se je, da sta tja tudi prišla in o vsem pisala dnevnik, ki je
»prišel gestapu« v roke. Torej povsem enak način širjenja upora kot na
Gorenjskem. In zopet pouk. Tudi na Koroškem partijci človeška usoda in
trpljenje Slovencev ni bilo važno.
Vsi, s katerimi sta imela stik so bili pošteni in verni ljudje in teh
očitno ni bilo škoda. Nemci so nato aretirali 50 koroških Slovencev in
jih od teh 13 na Dunaju obglavili. Celo Jan pravi, »da so po tistih
dogodkih na Koroškem imeli z organizacijo odpora celo leto zamude«.
Tudi tam trosilcem OF niso več zaupali in šele sredi leta 44 so uspeli
s terorjem ter ko so si izmislili druge »izdajalce«, da se je gibanje
obnovilo.
KDO JE BIL MATIJA KRMELJ???
Krmelj je bil eden redkih preživelih vodilnih gorenjskih partijcev
iz leta 42. Ker pa ni bil primerno usposobljen je kmalu odstopil.
Vzporedno z njim pa so krmarili partijo na Gorenjskem še nekateri
drugi, ki so bili prav tako vključeni v sodelovanje z Gestapom.
Tako je nek član PK partije celo samostojno, ob vednosti gestapa,
ustanovil Pokrajinski odbor OF iz samih vidnejših intelektualcev in
gospodarstvenikov. Ti so se v takšni sestavi dobro počutili in imeli
uspehe. Odbor pa je bil le vaba za nekatere nekomuniste in idealiste.
Vse te ljudi pa sta gestapo in partija skupaj pospravila.
Nekaterim je Rozumek podtaknil VOS-u podatke, da so belogardisti, druge
pa je sam uvrstil na liste talcev. Matija Krmelj pa je ves čas vneto
izpolnjeval ukaze partije za uničevanje razrednega sovražnika. Včasih
je bilo celo odkrit. Ohranili so se dokumenti, da je dal likvidirati
večjo skupino ljudi iz okolice Škofje Loke z motivom, da so iz
»krščanskega tabora«.
KAJ STA POČELA PER POPIVODA IN JOŽE BRILEJ NA GORENJSKEM???
Spomladi leta 43 se je Kidrič odločil, da pošlje na Gorenjsko
Pera Popivoda in pa Jožeta Brileja. V poročilih o tem je zapisano, DA
STA PRIŠLA NA GORENJSKO DOBRO INFORMIRANA (JAN). S tem je mišljeno, DA
STA BILA SEZNANJENA O ZVEZAH Z GESTAPOM DO PODROBNOSTI.
Dane pa so jima bile tudi nove zadolžitve. Posebno vihravi Pero je
takoj obnovil in poglobil zveze z gestapovskim opolnomočencem
Rozumekom. K njemu so ga običajno vodili Hajnrihar iz Škofje Loke.
Bohinčeva iz Medvod in še kdo.
Tudi ti so bili dobromisleči ljudje, ki pa sta jih partija kot gestapo
potem odstranila. Partija še posebno iz razloga, ker so bili razgovori
z gestapom skoraj javni, v VOS-u pa je nastal razkol, ker se nekateri s
tem niso strinjali.
Tem pa so potem izročili v obračun te nedolžne ali dobromisleče ljudi.
Na Gorenjskem pa se je onemogočil tudi Pero Popivoda, ki pa je zveze z
gestapom ohranil zaradi svojega osebnega razloga, da škoduje
slovenskemu separatizmu, ki ga je zasledil posebno med gorenjskimi
partizani. Zato je pustil tovrstne sledi kasneje še na Primorskem in
Notranjskem.
Iz teh časov so poznani kraji kjer so se pogosto sestajali partija in
gestapo - Kokra(Andervald) in pa Škofjeloško hribovje (Pero in Brilej)
Vse priče, kakor tudi domačije sestankov so potem skupaj z ljudmi
uničili.
Iznajdljivi gestapovski specialist Rozumek pa je znal navezati stike s
partijo tudi kasneje v letu 44 in 45. Seveda je moral, glede na
spremenjeno vojno srečo, nuditi partiji več.
To več pa je bilo škodovanje domačemu partijskemu nasprotniku. Še
nadalje je s tem škodoval in to pospešeno slovenskemu narodu, da je
ustvarjal med njim sovraštvo, poboje, uničevanje.
Iz tega obdobja so znani pogovori, da bi na Primorskem
nastalo legalno partizansko področje. V to pa partijsko vodstvo ni
moglo več privoliti zaradi že močnega zavezniškega vpliva ter
bližajočega se nemškega konca. To pa je bil vzrok za zadnjo nemško
ofenzivo na Primorskem.
Nemci so se v tem obdobju pogajali tudi s slovenskimi četniki, da bi
se legalizirali na Jezerskem. Tudi ti pogovori se niso uveljavili.
Četniki na sodelovanje niso pristali. Zato so Nemci slovenske četnike
in pa gorenjske domobrance skrbno nadzirali in jih precej, med drugim
celotni gorenjski domobranski štab aretirali, v kolikor posameznikom ni
uspelo preiti v ilegalo.
Znano pa je, da sta v tem obdobju legalno hodila na razgovore
na gestapovski štab na Bled Boris Kidrič in pa dr. Aleš Bebler -
najmarkantnejši slovenski partizanski osebi. V tem času so bili četniki
na Gorenjskem precej oslabljeni zaradi dogodkov v Lahovčah, kjer je bil
uničen tudi njihov gorenjski štab. Ostali so pa prešli v globljo
ilegalno ali pa so prevzeli tajne dolžnosti po gorenjskih domobranskih
postojankah. Iz ilegale se je lahko pojavil šele maja 45, Slavko Krek,
domobranski oficir, snovatelj protinemškega upora.
Ta zapis je sestavljen po resničnih virih, pričevanjih in velja kot
eden izmed dokazov proti nedemokratičnim procesom, ki so jih na območju
RS v letih 1941-1945 izvajale komunistične horde…
PRAV TAKO JE TO PRIČEVANJE BILO DANO POD PRISEGO IN JE NOTARSKO OVERJENO...
Njih divjanje je pustilo globoke rane med našim ljudstvom, in čas je,
da se spregleda in jasno in glasno pove, kdo je bil pravi nasprotnik
našega naroda in kdo mu je nanesel največje gorje…
Lep pozdrav
OKOP
Viri in literatura:
Odstrte zavese: Okupator in Gorenjsko Domobranstvo, Ivan Jan, , društvo piscev NOB, Ljubljana 1992
Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (DLRS), knj.1, Ljubljana 1962
Zbornik Tudi mi smo umrli za Domovino, Ljubljana 2000
Ker je očitno, da nekateri ljudje ne znajo prenehati s svojim laganjem
in zavajanjem ljudi, sem se odločil, da vam predstavim nekaj dokazov,
kjer utemeljujem svoje trditve, da je bila prav partija in z njo OF
tista stran, ki je izdajala in uničevala zavedne Slovenske ljudi.
Dokazov za sodelovanje z Italijani o katerih čivkajo že ptički mi ni
potrebno naštevati, saj je to dokazano tudi slikovno in je o tem
brezpredmetno govoriti. Naj prilepim samo eno sliko, kjer je jasno
vidno kako so sodelovali Italijani in OF…
Pogajanja med odposlanci slovenskih komunističnih tolp ter med zastopniki cesarske
savojske vojske v Novem mestu 9. septembra 1943 (X = polkovnik Sordi, poveljnik 24. polka v
Novem mestu; X X = italijanski topniški polkovnik; X X X = »Volodja«, Vladimir Kneževič, prvi
komunistični poveljnik Novega mesta; X X X X = »tovarišica« liisulin Avsecova, zastopnica
vrhovnega poveljstva »narodno-osvobodilne vojske«.
Prav tako pa obstaja utemeljen sum o sodelovanju OF in Gestapa, in prav to je zgodba, ki vam jo bom predstavil v dveh delih…
KAKO JE PARTIJA S POMOČJO GESTAPA IZLOČALA RAZREDNE SOVRAŽNIKE
Na Gorenjskem je znanih veliko zgodb in primerov povezave partije in
gestapa. To so večinoma žalostne zgodbe povezane z velikimi žrtvami,
največ med ljudmi, ki jim je bil osvobodilni program, ki ga je
propagirala OF, všeč, niso pa bili komunisti.
Komunisti so jih izrabili za hotene žrtve. Velikokrat so jih
izdali neposredno gestapu, še večkrat pa so sprovocirali »Nemce«, da so
imeli ti razlog za represalije in za streljanje talcev.
Gorenjskih medvojnih razmer in povezanosti partije v sodelovanje z
gestapom se niso mogli ogniti niti pomembnejši partizanski pisci.
Tako nam je posamezne segmente predstavil že Tone Svetina, tudi Ivan
Jan jih navaja in še pri nekaterih drugih je zaslediti to tematiko,
vendar interpretirano čimbolj v korist partije.
Šele, če se odgrne zamaskiranost in preinterpretiranost vsebine, dobimo
gola dejstva in ta pa so v osnovi spoznanje, da na Gorenjskem ni bil
povzročen od strani gestapa le vdor kot že dolgo tega navaja Ivan Jan,
ampak da gre za pravo sodelovanje partije z gestapom.
S tem v zvezi je blizu in povezana še tematika dachavskih procesov
in ozadja ter Rusi, ki so zahtevali v pred informbirojevskem obdobju
pojasnila o tem, ki pa niso gole izmišljotine, saj so prišli do
podatkov, ki so bremenili jugoslovansko partijo povezanosti in
sodelovanja z gestapom.
Titova partija pa je v nuji le našla namišljene sodelavce, to je ne
prave ljudi, ki jih ni škoda ali pa ker nekdo mora biti pač kriv. Tako
je bilo tudi med vojno. Čistili so med nepravimi, pravi sodelavci so
bili preveč v vrhu in ti so šli v sodelovanje z gestapom pač zavestno,
iz višjih revolucionarnih interesov partije, da so izbojevali
revolucijo še z gestapovsko pomočjo.
Komunisti so opravičevali velike izdaje z vdorom gestapa v OF, v
pokrajinski odbor OF za Gorenjsko. Za vsemi temi velikimi in
načrtovanimi izdajami pa zasledimo komunistično partijo.
Slučajne sopotnike pri tem delovanju sta partija in gestapo potem
dosledno uničila, da bi prikrila prave sledove. Znan začetek
sodelovanja zasledimo pri Kidriču, prav tako se zgodba tudi zaključi s
Kidričem koncem vojne ali še kasneje.
Vmesni veliki znani akterji pa so še: Lojze Kebe, Ivan Urbanc, Matija
Krmelj, Pero Popivoda, Jože Brilej, dr. Aleš Bebler in številni drugi
posebej posvečeni, vendar po partijskem rangu nižji veljaki.
Da so imeli celo javne odnose z gestapom so znana imena: Ivan Urbanc,
Matija Krmelj, Andervald, Pero Popivoda, Jože Brilej, druge pa
zasledimo posredno.
Sodelovanje pa se je začelo na osnovi proučevanja Gestapa, kdo so
akterji oboroženega upora proti Nemcem na Gorenjskem in ko jim je to
postalo znano, so začeli izpeljevati poteze. To pa je bilo takrat, ko
so imeli v Begunjah zaprte nekatere slovenske partijske veljake.
Iz velikega pomena in pozornosti je znano, da so jih vozili
na gestapovski center na Bledu celo z najbolj luksuznimi avtomobili
mercedes, čemur so se čudili tudi tedaj zaprti navadni zaporniki v
Begunjah. Skupini teh zapornikov, med katerimi so bili Marinko, Tomšič
in še nekateri, so gestapovci predstavili možnost sodelovanja pri
uničevanju skupnega sovražnika. Ta pa je bil lahko in to predvsem
duhovščina in drugi narodnjaki, ki so bili obenem protikomunisti.
Predstavili so jim, da bodo glede takšne angažiranosti in
sodelovanja omilili položaj partiji, partijcem in jih v revolucionarnem
boju proti navedenim nasprotnikom še drugače podpirali. Obljubili pa so
jim konspiracijo sodelovanja.
Na te vabljive pogoje se je slovenski CK partije odzval v zgodnji
pomladi 42. leta in s tem v zvezi je prišel med gorenjske partizane sam
Boris Kidrič, ki je seznanil o potezah z gestapom nekatere izkušene in
zaupne gorenjske partijce, kakšnih oblik revolucionarnega boja se
partija lahko še posluži, da bo to tudi njim v korist.
Tudi gestapo je bil pri izbiri kadrov za sodelovanje nadvse previden.
Pri tem je za vodilnega angažiral Helmuta Rozumeka, ki je dobil za to
posebno tajno odobritev iz Berlina. Jasnejšo vednost o tem pa je imel
šef redarstvene policije na našem področju - general Roesener. Rozumek
je bil odslej glavni pisec seznamov talcev.
S tem je dobil možnost, da partiji nudi možnost, ob sodelovanju, da
se z list talcev dragocene komuniste izloča in s tem sili partijo v
nenehno sodelovanje.
Takšno sodelovanje pa je s strani partije nič drugega kot prava narodna izdaja.
Partija je ob sporazumih z gestapom, da ne bo dajal na liste talcev
dragocenih partijcev, ampak le nepomembne OF-farčke (tako je zapisal I.
Jan) in ko se je vključila celo tako daleč, da sta pisec list talcev
Ozumek in partijski šefi na drugi strani, liste skupaj pregledovali in
sestavljali, zagrešili zločin neslutenih moralno-etičnih načel.
Komunistična partija se iz zločina ne more nikakor izvleči. Da bi za
silo »pomirila duhove«, je že med vojno likvidirala nekatere
ne-partijce, obdolžene sodelovanja, njeni najbolj aktivni in zavestno
odgovorni člani pa so ostali nekaznovani, postali so heroji. Heroj je
postal tudi Boris Kidrič, ki je prižgal zeleno luč za sodelovanje.
Gestapo si je zamislil način sodelovanja s partijo tako, da bo partija
s svojim VOS-om izzivala njih same ali za Nemce na neobčutljivih
točkah, zato pa bodo odgovarjali z represalijami in uničevali Slovence.
Partija bo od tega imela tudi korist, ker bodo zaradi represalij
prihajali v njene vrste ubežniki. Svoje delovanje bo dobro prikrivala
in pridobivala celo medzavezniško priznanje. Nemška vojska pa bo
ubežnike ali partizane, po gestapovskih predvidevanjih, lahko
uničevala, ker bodo ti slabo oboroženi.
To je bil en vidik tajnega skupnega sodelovanja. Iz tega se vidi, da
partiji sploh ni bilo za slovenske narodne interese, korist je videla v
žrtvah, ki jih bo pripisala sebi v korist, kot svoj prispevek v boju za
skupno zavezniško stvar.
Gestapu pa je bilo najbolj do tega, da ustvari s pomočjo partije med
Slovenci takšno medsebojno - stoletno sovraštvo, ki naj bi pripeljalo
do slovenskega samouničevanja in tako do samogenocida ali do čim manj
okrvavljenih nemških rok.
Za ustvarjanje sovraštva, ki si ga je želela tudi partija, je bila
partija idealni partner in zato je bilo ustvarjanje sovraštva bistven
faktor za partijski pristanek za sodelovanje. Sovraštvo med Slovenci je
bilo partiji potrebno za revolucijo.
PARTIJSKI ZLOČINI IZ NASLOVA SODELOVANJA Z GESTAPOM:
1. Zavestno izzivanje okupatorja, da je ta na videz in sam pri sebi
upravičeno izvajal krvave represalije nad slovenskim prebivalstvom.
2. Partizanskim enotam so prepovedali, da bi preprečevali nemške represalije (tajni ukazi).
3. Gestapo in partija sta se dogovarjala, da bosta skupaj izbezavala na
dan prikrite partijske nasprotnike in s tem omogočala njihovo
likvidacijo.
4. Stranki sta se dogovarjali za skupno ustvarjanje sovraštva do »črnih
in drugih nepartijskih« Slovencev med slovenskim narodom.
5. Stranki sta se dogovarjali za skupno odkrivanje - zatiranje poskusov
protinemškega odpora s strani nekomunističnih Slovencev.
6. Stranki sta se dogovarjali celo za povojne poboje Slovencev, ki so
bili začasno pod nemškim poveljstvom. S tem naj bi omilili obračune z
Nemci.
7. Stranki sta se dogovarjali za skupno uničevanje tudi nemških
odpadnikov (Canarisovi obveščevalni oficirji), ki so hoteli preiti na
zavezniško stran preko partizanskega teritorija in njihovih povezav z
zahodom.
8. Stranki sta bili pripravljeni sodelovati zoper zahodne zaveznike v primeru izkrcanja zavezniških sil v Dalmaciji.
Gestapo pa je med razgovori s slovenskimi partijskimi veljaki ustvaril
vzporeden kanal sodelovanja z Jugoslovansko vojsko opredeljeno vejo
partije preko Pera Popivode. Ta je bil ob prihodu na Gorenjsko zelo
suveren in njega niso smeli kontrolirati.
Peru je bil to dodaten cilj, posebno proti koncu vojne, da izniči
samobitne uspehe slovenskih partizanov. Sredi leta 43 je imel za
navezavo stikov vse pogoje in ko je potem doživel poraz na Žirovskem
vrhu, je to sodelovanje koristil na Primorskem in Notranjskem.
Se nadaljuje…
Lp
Okop
Viri in literatura:
Jesen 1942: korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, Ljubljana, 1963
Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (DLRS), knj.1, Ljubljana 1962
Zbornik Tudi mi smo umrli za Domovino, Ljubljana 2000
Enkrat sem že napisal, da je imela naša povojna oblast podobna
taborišča. Kot so jih imeli Nemci med vojno, koncentracijska,
uničevalna taborišča v katera so zapirali svoje nasprotnike in uničevali vse možne bodoče nasprotnike komunističnega totalitarnega režima…
Vsi poznamo le nekaj največjih taborišč povojne oblasti, vendar pa so
obstajala tudi druga, o katerih se v javnosti bolj malo sliši. Takšna
sta bila na primer Hrastovec in Strnišče pri Ptuju, danes Kidričevo…
»Slovenska narodna čast?«
Za izvedbo načrta o izgonu pripadnikov nemške manjšine so, tako kot
drugod po Jugoslaviji, tudi v Sloveniji zanje ustanovili
koncentracijska taborišča.
Na območju celotne Jugoslavije naj bi jih bilo v obdobju 1944–1948 sedemdeset. Osrednje koncentracijsko taborišče za Nemce
iz celotne Slovenije je Ozna ustanovila v Strnišču pri Ptuju, ostala pa
so bila v Hrastovcu, v Brestrnici, na Studencih pri Mariboru in na
Teharjah.
Poleg teh koncentracijskih taborišč je imela Ozna še nekaj t. i.
zbirnih baz, od koder so internirance vodili v Strnišče in v druga
taborišča. Takšne manjše zbirne baze so ustanovili na Teznem in Kamnici pri Mariboru, v Slovenskih Konjicah in v Hrastniku.
Poleg pripadnikov nemške manjšine so v ta taborišča zapirali tudi Slovence,
ki jim je novi komunistični režim očital, da so se med vojno s svojimi
dejanji prekršili zoper »slovensko narodno čast«. Ti so v teh
taboriščih čakali na »sojenje« pred »Sodiščem slovenske narodne časti«.
V Hrastovcu in Strnišču so bili poleg pripadnikov nemške manjšine in
Slovencev zaprti tudi pripadniki madžarske narodne manjšine iz Prekmurja
V dokumentih Ozne je obstoj koncentracijskega taborišča Hrastovec prvič
omenjen v poročilu načelnika Ozne za mesto Maribor, Majhna 13. junija
1945, v katerem načelstvu Ozne za Slovenijo v Ljubljani sporoča: »Po
slednjih direktivah, ki smo jih sprejeli od tov. Kidriča, tov. Cirila
Ribičiča in tov. sekretarja CK KPS delamo na organizaciji logorjev za
totalno počiščenje nemškega elementa v mestu.
V ta namen smo organizirali posebni logor v gradu Hrastovec v bližini Sv. Lenarta v Slovenskih goricah.«
Torej je bilo taborišče namenjeno predvsem »uničevanju« nemške manjšine v Sloveniji…
Treba je povedati , da je uvajanje povojnih koncentracijskih taborišč
za pripadnike nemške manjšine v Sloveniji je bilo neposredno povezano z
izvajanjem njihovega izgona iz Slovenije.
V skladu s tezo o kolektivni krivdi celotne nemške manjšine
za storjene zločine nacistov nad pripadniki jugoslovanskih narodov je
vodstvo Demokratične federativne Jugoslavije že novembra 1944 sprejelo
odločitev o izgonu vseh njenih pripadnikov iz Jugoslavije in o zaplembi
njihovega premoženja.
Pri zaplembi premoženja ni bilo zanemarljivo tudi to, da so Nemci med
vojno zaplenili precej premoženja (npr. tovarne ali Škofove zavode v
Šentvidu), kar so zdaj zaplenili še komunisti.
Izgona in s tem tudi zaplembe premoženja so bile oproščene samo tiste
osebe nemške narodnosti, ki so lahko dokazale, da so se aktivno
vključile v »narodnoosvobodilno gibanje jugoslovanskih narodov«, in
državljani nemške narodnosti zavezniških in nevtralnih držav.
Ker so te pogoje izpolnjevali le redki, je to pomenilo, da je bila
za izgon in zaplembo premoženja obsojena celotna nemška manjšina v
Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji.
Hkrati z izgonom in zaplembo premoženja so izgubili tudi jugoslovansko
državljanstvo, kar se je uradno zgodilo šele 4. decembra 1948, ko je
začel veljati zakon o spremembah zakona o državljanstvu FLRJ.
Jozsef Biró iz Genterovcev: »Kolona tovornjakov je krenila iz
Lendave. Naenkrat smo zaznali, da so se vozila ustavila. Bili smo pri
hotiškem mostu čez Muro, ki so ga med vojno zgradili Rusi. Na drugi
strani mostu so stali hrvaški vojaki, ki nam niso dovolili čez most.
Morda nam je prav to rešilo življenje. Mnogim od nas so namreč še kako
znane usmrtitve pri Ljutomeru. Ne vem, kod so nas vozili pod okriljem
noči, toda naslednje jutro smo se znašli pred hrastniškim gradom.
Tu so nas sprejele osebe, ki so se iz ljudi prelevile v živali. Niso
nam dovolili, da bi šli do gradu po cesti, ampak so nas primorale, da
smo se plazili po štirih po strmem, z grmičevjem in robidovjem
poraščenem grajskem hribu.
Grozno in srce parajoče je bilo poslušati več sto otrok in mater.
Pomagal sem noseči materi navkreber, ob naju pa sta se plazila pek
Gönc, star okrog 70 let, in njegova žena. Ubogi ženi so padla očala na
tla in vojak, ki je stal v neposredni bližini, jih je hote pohodil.
Zaradi tega dogodka se je v meni naselil strah, ki se ga nisem otresel
do današnjih dni, pojavi pa se vsakokrat, ko vidim oboroženega vojaka.«
Martin Masten je o razmerah v Hrastovcu povedal: »Posebno
stari ljudje so umirali kot muhe proti koncu jeseni. Skoraj vsak dan so
prinašali v rjuhi iz sob štiri do šest mrtvih v mrtvašnico ali
umirajoče. Na dvorišču gradu sem večkrat videl umirajočega v nekem
kotu. Videl sem umirajočo žensko, katera je bila razgaljena in vsa
pomazana z drekom, urinom in krvjo. Na tej umazaniji na telesu so se
pasle mnoge muhe.«
Že samo iz teh dveh pričevanj je jasno razvidno, da so bile razmere v
taboriščih zelo podobne razmeram v nemških »uničevalnih« taboriščih…
Za ustanovitev tega taborišča se je OZNA odločila potem, ko je postalo
jasno, da koncentracijsko taborišče Strnišče bo moglo sprejeti vseh
Nemcev iz Slovenije,
kot je bilo prvotno predvideno…
Grad Hrastovec je ostal prazen že konec aprila 1945, ko ga je njegov
lastnik , ki je bil po rodu tudi sam Nemec, s svojo družino zapustil in
se umaknil v Avstrijo.
Takoj po končani vojni ga je zasedla komunistična vojska, za njo pa so v drugi polovici leta 1945 prišli prvi taboriščniki.
Kot primeren kraj za »uničevalno« taborišče naj bi ta kraj izbral
zloglasni oznovec Bogdan Hrovat-puklasti Miha, ki je bil znan predvsem
po svoji krutosti, in je kasneje naredil samomor.
Po ogledu kraja se je odločil, da je primeren za njihove grozljive
načrte in za komandanta taborišča nastavil Franca Peršala- Rajka.
V taborišče so internirance začeli množično pošiljati po 27. juniju
1945 leta. Po nekaterih podatkih naj bi bilo sredi julija v Hrastovcu
zaprtih 2400 internirancev iz različnih delov Slovenije, predvsem iz
Maribora, Laškega, Prekmurja in Koroške.
Poleg tako imenovanih Volksdeutscherjev, je bilo v njem tudi približno 400 Kočevskih Nemcev(Kočevarjev).
»Po Slednjih direktivah, ki smo jih sprejeli od tov. Kidriča, tov. Cirila Ribičiča in tov. Sekretarja CK KPS, delamo na organizaciji logorjev za totalno počiščenje nemškega elementa v mestu…«
Ta direktiva, ki je objavljena tudi v publikaciji »Dokumenti
in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji«, ki
jo je uredil Dr. Milko Mikola, dokazuje trditve , ki nakazujejo da so
bili povojni zločini zločinske KP naprej načrtovano in dobro
premišljeno delo psihopatov z vrha KPJ z Titom na čelu…
Tako se lahko še enkrat več ovržejo trditve o kakršnem koli sektaštvu
in samovolji partizanskih poveljnikov. Saj je več kot očitno kdo in
zakaj je izdajal takšna in podobna povelja, ki so vodila v pogrom
lastnega naroda…
Kakšna je pravzaprav razlika med to direktivo in direktivo, ki jo je
izdal Hitler in je govorila »o dokončni rešitvi judovskega vprašanja«…
Ni nobene bistvene razlike, obe sta zločinski in ljudje , ki so jih izdali so vojni zločinci…
Še danes, po razkritju vseh mogočih zločinov, ki so bili dokazani
zločinski organizaciji, ki si je nadela častno ime OF, in je v imenu
revolucije pobijala in terorizirala ljudi, požigala slovenska mesta in
vasi, ter 45 let lagala o svojem početju, ta ista organizacija steguje
lovke in si želi oblasti…V novi preobleki seveda, ampak moralno in
pravno sledi načelom svojih botrov, ki so podpisovali takšne in podobne
direktive…
In žalostno je predvsem to, da večina Slovencev ne spozna preprostega dejstva, dejstva ki bode v oči, samo odpreti jih je treba…
Dejstva, da se je za Slovence pravo trpljenje začelo šele leta 1945, s
prihodom »rešilne« Rdeče zločinske Armade in nacionalističnih
(socialističnih) morilcev iz vrha KPJ, ki so svoje morilsko slo kazali
vse do leta 1956 z poboji neoboroženih kmetov in ubežnikov…
Zato ne smemo pozabiti, ne smemo in ne moremo pozabiti madeža, ki ga je
na naš narod nanesla zločinska komunistična okupacija leta 1945, in ne
smemo pozabiti na tisoče nedolžnih žrtev, ki so umrli kot mučeniki, v
poduk ljudem, kaj se lahko zgodi če ne bodo ubogali novih oblastnikov
iz Beograda…
Zato se poklonimo vsem nedolžnim žrtvam rdečega terorja, in nikoli ne
pozabimo kaj so nam in našemu narodu naredili zločinci, ki so samo sebe
patetično imenovali »osvoboditelji«, v resnici pa je bil SS za njih
otroški vrtec…
Za Resnico, Čast in Slavo se bije boj…
Lp
Okop
Viri in literatura: »Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji«, Milko Mikola
Ker sem glede na nekatere komentarje, ki jih dobivam na svoje zapise
prepričan, da večina mojih nasprotnikov sploh ne ve o čem govori zapis,
naj jim razložim še nekaj osnovnih pojmov o kolaboraciji…
Pripadnike medvojnega proti partizanskega tabora so komunisti in
njihovi zavezniki med vojno sistematično obkladali z izrazom »narodni
izdajalci«, to psovko za te ljudi pa ne dosti manj pogosto uporabljajo
tudi današnji zagovorniki partizanstva.
Ključen argument, ki ga navajajo za utemeljitev te žaljive etikete je,
da so ti ljudje »sodelovali z okupatorjem«. Seveda je jasno, da
komunistov in njihovih privržencev ne moti njihovo »sodelovanje z
okupatorji«, marveč jim ne morejo odpustiti, da so se upali upreti
njihovemu nasilju in skušali preprečiti njihovo osvojitev oblasti toda
številnim ljudem se kljub temu zdi ta utemeljitev sprejemljiva in se
niti ne zavedajo njene intelektualne plitkosti ter totalitarnega načina
mišljenja na katerem temelji.
Kljub stalnemu opletanju s pojmoma »sodelovanje z okupatorjem« in
»kolaboracija« ter njunimi izpeljankami, pa se komunistična propaganda
ni nikoli potrudila definirati ta pojma. Razumljivo, kajti v tem
primeru kolikor toliko konsistentne opredelitve bi se hitro razkrila
trhlost njihovih klevet.
Iz istih razlogov je bilo širši slovenski javnosti bolj ali manj
zamolčana mednarodnopravna ureditev razmerja med okupacijsko silo in
prebivalstvom zasedenega ozemlja ter tovrstna praksa v drugih
okupiranih evropskih državah.
Bilo je že omenjeno, da je bilo med 2. svetovno vojno pri nas zelo malo
ljudi, ki niso »sodelovali« oziroma »kolaborirali« z okupatorjem, če se
pojem »kolaboracije« opredeli v širšem smislu poslovanja z od
okupatorja nadzirano oblastjo, čemur se
