Okopovi zapisi

Braniki Demokracije...

Pozdravljeni dragi bralci mojih zapisov. Torej se je končno zgodilo, prav tisto, na kar sem dolgo časa opozarjal. Nekateri ste me zato imeli za paranoika, s posmehom ste se mi posmehovali, češ da za vsakim grmom vidim rdeče…

Zdaj, po zadnjem poizkusu rušenja pravnega reda, po zadnjem poizkusu državnega udara si boste mogoče premislili.

Oddaja Finske Tv je bila prav to. Poizkus rušenja Slovenske vlade in pravnega reda države Slovenije.

Ta oddaja ni imela namena škodovati zgolj eni politični opciji, kot želijo sedaj prikazati, temveč je imela širši in bolj globok pomen.

Njen osnovni pomen je zrušiti našo vlado in ustvariti brezvladje, ki bi ga nato kot večni »rešitelji« našega naroda prevzeli glavni akterji iz tega fikcijskega filma.

Zdaj, ko vsi poznamo ozadje in glavne akterje te zarote, je vsakemu , ki ima dva grama možganov postalo jasno, kam pes taco moli.

Vsi ti akterji so globoko povezani še z eno osebo, za to imam dokaze, ki pa jih bom predstavil drugo leto. Vse niti vodijo samo k enemu človeku, ki daleč iz ozadja vodi celotno zadevo.

Dovolj heca.

Kretenski izpadi bivših udbovcev, ki želijo na tak način ustvariti pogoje za novo revolucijo, zaenkrat niso naleteli na plodna tla. Vse kaže na to, da se bo pravzaprav vsa zadeva obrnila proti njim, kar bi bilo tudi edino pravilno.

Skrajni čas je, da se nekatere postavi na realna tla, da se jim dokaže, da niso nedotakljivi in, da bodo za svoja dejanja morali položiti račune našemu narodu. Ker je jasno, da ne spoštujejo ne svojih volivcev, ne ostalega dela naroda, je takšno častno dejanje od njih težko za pričakovati. Pa vendar zahtevamo odgovore na vprašanja.

Žalosti me, da moram pisati o takih zadevah, pa vendar me je strah, da so se moji najhujši strahovi uresničili, da je bil ta poizkus rušenja naše državnosti in kredibilnosti države Slovenije, poizkus temačnih rdečih sil iz preteklosti, da še enkrat usodno posežejo v naša življenja.

Skrajni čas je, da Slovenski narod pokaže tem bivšim arogantnežem, da niso zaželeni , ne na oblasti in ne kot predstavniki česar koli, da niso zaželeni kot ljudje, ki nastopajo v javnem življenju.

Skrajni čas je, da obračunamo s silami iz preteklosti in jim pokažemo kam sodijo. V zapor, saj toliko zlega, kot so prav ti ljudje nanesli Sloveniji in Slovencem ne smemo in ne bomo nikoli pozabili.

Izstavimo račune na volitvah 21.09. 2008 , potisnimo jih v pozabo in poračunajmo z njimi.

Njihovi jalovi napadi, na branike pred totalitarizmom samo nakazujejo na to, da imam prav, saj je jasno, da še en poraz na volitvah, ki jih nedvomno čaka vodi v njihovo uničenje in popolno diskreditacijo pred očmi naše javnosti.


Prav tako njihovi napadi, ki so nizkotni in spominjajo na neko logiko, po kateri so leta 41 razmišljali njihovi idoli nakazujejo njihovo zaplankanost in njihove namene. Ti niso dobri za Slovenijo, saj je jasno, da v svoji arogantnosti in njihovem mišljenju ni prostora za druge ljudi.

Ohranimo zadnje branike pred komunizmom , saj jasno nakazujejo svojo slo po oblasti in obvladovanju našega naroda, ki je prav po njihovi zaslugi pretrpel največje muke v svojem obstoju.

Poračunajmo z preteklostjo, sedaj je skrajni čas, da izstavimo račune.

Nategovanje Slovenskega naroda se plača, plača se drago, in nedvomno bodo plačali.

Za resnico, čast in Domovino…Janez Janša, ti si naš heroj…

OKOP

Nacionalni interes...

Pogosto se zastavlja vprašanje, kaj je nacionalni interes našega naroda. Vsekakor ohranitev našega jezika, kultura, načina življenja in ohranitev Slovenskega naroda.

Nacionalni interes je nekaj, v čemer se večina nas strinja in prav nič ni spornega v tem.
Je pa sporen način mišljenja, ki nekatere privede do takšnega razmišljanja.

V Sloveniji je še vedno veliko simpatij deležen bivši socialistično-komunistični režim, ki je bil na oblasti 45 let.

Da je še vedno deležen simpatij , je potrebno razloge iskati marsikje, vsekakor pa so najbolj pomemben dejavnik njegovega propagiranja razni plačanci, ki jih je povsod naokoli polno.

Nenehno ponavljanje in obujanje preteklosti, ponarejanje dejstev in ponavljanje zlagane, ponarejene zgodovine je nekaj najbolj nizkotnega, kar si lahko zamislimo.

Taki ljudje nimajo hrbtenice, niti ponosa. Za pest denarja so pripravljeni širiti laži in nja tak način diskvalificirati svoje nasprotnike. Njim ni v interesu dosega nacionalnega interesa, temveč samo in izključno prihod na oblast…


Ena od njihovih lažnivih trditev je tudi, kdo ima resnične zasluge za osamosvojitev naše dežele , saj vsekakor ne držijo njihove trditve, da se je že leta 1945 borilo za našo samostojnost.

To ni res, in ti ljudje se dobro zavedajo tega dejstva, pa vendar je potrebno zakamuflirati in prikriti njihove želje pred ljudmi, ki jim še vedno verjamejo.

Žalostno je, da si nekdo še vedno drzne govoriti o stvareh na tak način, ko pa so za našo svobodo umirali mladi fantje.

Sramotno je, da ne dojamejo, da jim nihče več ne verjame…

Voditelji borčevske organizacije in drugi apologeti partizanskega boja trdijo, da je njihov boj zaslužen za osamosvojitev Slovenije leta 1991.

Ta trditev je toliko skregana z resničnostjo, da je čudno da njene absurdnosti ne opazijo tisti, ki jo izrekajo. Namreč, če je tako kot trdijo, zakaj potem Slovenija ni postala neodvisna že leta 1945, ko so zmagali, ampak šele čez 46 let, ko je propadel komunistični sistema, ki so ga oni uvedli.

Dejstvo je, da niti v enem dokumentu partizanskega gibanja neodvisna Slovenija ni bila navedena kot cilj njihovega boja, vedno je bilo govora o Sloveniji v okviru federativne Jugoslavije, čeprav so res pogosto govorili o »pravici slovenskega naroda do samoodločbe, vključno do odcepitve«, vemo pa kako je bilo potem s to pravico po njihovi zmagi.

Treba je reči, da tudi slovenska protirevolucija v tem oziru ni bila nič boljša in je tudi ona zastopala kontinuiteto Jugoslavije, kljub temu, da so bila pri nekaterih njenih posameznikih navzoča tudi drugačna razmišljanja.

Vendar pa je mogoče skoraj zanesljivo reči, da bi v primeru drugačnega razpleta (nezmage partizanov), Slovenija postala neodvisna že leta 1945 ali 1946 in ne šele 45 let kasneje. Zmaga partizanov v Jugoslaviji je podaljšala življenje tej državni tvorbi za 45 let, kolikor časa je tudi trajala komunistična diktatura, za katero so se borili ti partizani. .


Janez Stanovnik, predsednik slovenske borčevske organizacije, je v dokumentarcu o Titu, ki je bil posnet leta 2006, izjavil da je bilo mogoče leta 1945 obnoviti Jugoslavijo le s »trdo roko«, to je z diktaturo.

Ta njegova ugotovitev je popolnoma točna. Kot je bilo že napisano, je Jugoslavija dejansko razpadla ob napadu sil osi aprila 1941 (kljub njeni formalni kontinuiteti v obliki begunske vlade v Londonu) in to razdeljeno državo je nato znova združila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ), katero je navdihovala nadnacionalna »razredna« ideologija »proletarskega internacionalizma« in njena vsejugoslovanska partizanska vojska.


Toda to sodelovanje različnih narodov v partizanski vojski in jugoslovanska država, ki je bila obnovljena iz tega sodelovanja, je po dosegi zmage nad silami osi, ko je izginil medvojni povezovalni dejavnik boja proti skupnemu sovražniku, lahko trajalo samo toliko časa, dokler je Partija na totalitaren način obvladovala javno življenje in ni dopuščala političnega pluralizma. Ko je bilo totalitarnega pritiska leta 1990 končno konec je tudi Jugoslavija kmalu razpadla in na njenih ruševinah je zrasla neodvisna Slovenija.


Sedaj ni težko videti, da bi brez partizanov, ki so uvedli totalitarni režim, Jugoslavija razpadla že leta 1945 ali 1946, ali pa se niti ne bi obnovila, kljub njenemu formalnemu obstoju kot priznanega mednarodnega subjekta, Slovenija pa bi postala neodvisna že tedaj. Jugoslovanska begunska vlada je obstajala le na papirju, za ohranjanje videza enotnosti pred zavezniki, toda dejansko so to vlado razkrajala nacionalna nasprotja med njenimi srbskimi in hrvaškimi člani, katera je zaostrilo dogajanje v domovini, in če bi se ta vlada vrnila v domovino in znova »sedla na oblast« (do česar je imela po volilnih rezultatih vso pravico), ona ne bi mogla vladati zaradi nespravljivih razlik v pogledih na nacionalno vprašanje.


S tem v zvezi se včasih citira mnenje nekaterih zahodnih opazovalcev iz tedanjega časa, da je bil Titov režim leta 1945 sicer najbolj represiven od vseh vzhodnoevropskih vlad (leta 1945 v nobeni od teh držav še ni bila formalizirana enostrankarska vladavina KP) in »volitve« 11.11.1945 nesvobodne, da pa je bil njegov režim hkrati tudi najbolj reprezentativen v vzhodni Evropi in bi verjetno zmagal tudi na svobodnih volitvah. To mnenje, čeprav verjetno pravilno glede ocene reprezentativnosti Titovega režima v tedanjem času evforije takoj po koncu vojne, ne upošteva večnarodne sestave nekdanje Jugoslavije, ki se je glede tega razlikovala od drugih vzhodnoevropskih držav.

Titov režim je bil relativno pribljubljen leta 1945 prav zaradi njegove represivnosti. Ta represivnost je omogočala režimu, da je oktroiral glavne elemente državne ureditve »nove Jugoslavije«, o katerih bi bilo treba, brez te represivnosti, odločati na demokratičen način. In ni težko ugotoviti kakšen bi bil v tem primeru epilog »demokratičnega« odločanja o usodi Jugoslavije.


Če bi Tito po vojaški zmagi njegove partizanske vojske in njegove Partije dovolil neoviran politični pluralizem, ga na svobodnih volitvah šest mesecev po končani vojni ne bi premagala neka združena vsejugoslovanska protikomunistična koalicija, ki je tudi ne bi bilo, marveč nepomirljiva nasprotja med jugoslovanskimi narodi, temelječa na medsebojno izključujočih se teritorialnih interesih teh narodov.

V primeru resnično svobodnih volitev bi v ospredje stopila vprašanja ureditve Jugoslavije in odnos med njenimi narodi, ne pa kaj je kdo počel med vojno. Tito bi v predvolilni kampanji namesto hvaljenja z vojnimi zaslugami moral govoriti o odnosih med narodi v skupni državi, organizaciji oblasti in drugih elementih nacionalnega vprašanja, med katerim bi bilo najbolj eksplozivno tisto o notranjih mejah med upravnimi enotami v Jugoslaviji. Ne on in ne kdorkoli drug tu enostavno ne bi mogel dati odgovorov, ki bi zadovoljili vse narode in najverjetneje ne bi zadovoljili nobenega naroda.

Zlasti pri vprašanju notranjih meja bi se odprla pandorina skrinjica, Titova slava herojskega poveljnika iz časa vojne bi hitro skopnela, mukoma zgrajeno »bratstvo in enotnost« pa bi kmalu potonilo v krvi novega vala mednacionalnega obračunavanja, ki bi spremljalo risanje teh »notranjih meja«, ki bi bile v resnici meje nacionalnih držav nastalih na ruševinah Jugoslavije. Skratka, odprl bi se proces, do katerega je v precej spremenjenem mednarodnem okolju prišlo šele leta 1991 in ki še danes ni dokončan.

Jugoslavija bi se razletela na koščke in eden od njih bi bila tudi samostojna Slovenija. V vojno, ki bi spremljala ozemeljsko-politično transformacijo jugoslovanskega prostora, bi se zelo verjetno vpletle velike sile, katere bi na svojo stran gotovo poklicale domače vojskujoče se strani in prav mogoče je, da bi dogovor velikih sil rezultiral v udejanjenju znane formule Churchilla in Stalina o delitvi vzhodnega in zahodnega vpliva v nekdanji Jugoslaviji v razmerju 50:50, pri čemer bi neodvisna Slovenija prav gotovo prišla v zahodno vplivno področje.

Lahko se reče, da je bil glavni dolgoročni zgodovinski učinek partizanske zmage v Jugoslaviji leta 1945 skoraj polstoletna odložitev procesa oblikovanja nacionalnih držav na prostoru nekdanje Jugoslavije, tudi ustanovitve slovenske države, pri čemer pa ta odlog ni prinesel mirnega poteka tega procesa, ko je do njega končno prišlo. Če ne bi bilo partizanstva, ki je po zmagi zavladalo s »trdo roko« v Jugoslaviji, bi bila Slovenija neodvisna že leta 1945 ali 1946 in ne šele leta 1991.

Zato ne drži trditev, da je imelo partizanstvo kakršnekoli zasluge za nastanek samostojne Slovenije. Vendar pa to ne pomeni nujno, da je bila osamosvojitev Slovenije takoj po 2. svetovni vojni dejansko najboljša opcija za slovenski narod v tedanjih mednarodnih razmerah.

In , ne morete nas prepričati v nekaj, kar ne drži…


LP

Okop

Presodite sami...

Pozdravljeni dragi bralci mojih zapisov.

Kot je postalo zelo očitno, se je predvolilni boj začel tudi na spletnih straneh, saj je očitno, da se vsak dan pojavlja več zapisov raznih avtorjev, ki poizkušajo na vsak način prepričati ljudi, da naj volijo njihovo politično opcijo.

Zanimivo je predvsem to, da so to ti isti ljudje, ki prav meni očitajo, da sem za svoje pisanje plačan, in da propagiram neko politično opcijo.

Kaj kmalu se je pokazala resnica, in dokazi, kdo je kaj v resnici se vrstijo vsak dan znova.

Ne bom vam govoril, kaj in koga morate voliti, saj gre za odločitev vsakega posameznika, to je vaša dolžnost in vaša možnost izbire, in nimam nobene pravice , da vam govorim koga voliti in koga ne.

Nekateri avtorji pozabljajo, da živimo v demokraciji, in da obstaja možnost izbire, da ne živimo več v enoumju, in da za nekatere obstaja tudi še kakšna drugačna barva od rdeče.

Vsak od vas bo presodil po svoji vesti, nekateri sploh ne boste šli na volitve, česar pa ne podpiram, saj je enkrat na 4 leta dolžnost vsakega človeka, da odda svoj glas za ljudi, za katere verjame, da bodo storili vse kar je v njihovi moči, da bo vsak posameznik živel bolje.

Jaz vem, koga bom volil, in ta glas bom oddal povsem zavestno in za svoj glas sprejemam tudi vso odgovornost.

Ne bom volil za spremembe, saj je očitno, da je Slovenija na pravi poti, da po 60 letih enoumja zaživi polno življenje v družbi razvitih, demokratičnih držav, kamor je vseskozi tudi spadala, vendar je zaradi samovolje nekaterih samooklicanih gospodarjev bila prikrajšana za to ugodje.

Lovke iz ne tako daljne preteklosti, ki se polaščajo našega gospodarstva in ostalih inštitucij so nevarne in nam bodo na dolgi rok zopet škodovale, kot nam je škodovala povezanost z nerazvitim Balkanom in kvazi Jugoslavijo, katere del smo na žalost bili celih 45 let.

Tega ne pišem zato, ker bi bil plačan, niti zato, da bi kogarkoli v kaj prepričeval, temveč zato, ker verjamem v zrelost našega naroda, ker verjamem, da je večini interes živeti bolje in normalno življenje brez lovk iz preteklosti, ki stegujejo svoje lepljive roke po našem premoženju.

Vsak zasuk v »levo«, pa čeprav se prehiteva po levi, bi bil za našo mlado demokracijo v tem trenutku zasuk nazaj v preteklost, s katero še zdaleč nismo razčistili.
Navidezna premoč levice je v resnici samo navidezna, in naj vas ne prepričajo lepi, nasmejani obrazi, za katerimi se skriva pohlep in želja po prevladi. Po oblasti, katere so ti ljudje tako zelo navajeni.

Daleč od resnice so trditve nekaterih ljudi tukaj, da živimo slabše, vsak naj oceni pri sebi, naj dejansko pogleda kako je živel leta 2004 in kako živi leta 2008. Dejansko so se zgodili veliki premiki v našem življenju, obrati na bolje, česar ne morejo zanikati niti plačanci, ki jih je tukaj kar nekaj.

Če bi bil interes levice blagor za vse državljane, kar nenehno poudarjajo in z nasmehom poudarjajo, potem bi ti ljudje dejansko sodelovali z oblastjo, ne pa metali polena pod noge in onemogočali in ovirali normalno delo oblasti.
Pokazali so, kaj je njihov interes in po čem se jim cedijo sline.

60 let jim ni bilo dovolj, hočejo še, hočejo vse veje oblasti in zato bodo storili vse, kar je v njihovi moči. Rabijo nadzor nad našimi življenji, saj so jih njihovi idejni vodje učili prav in samo tega. Kako zagreniti življenje nam, navadnim ljudem, ki plačujemo davke, da se lahko oni prevažajo v BMW-jih za 120 tisoč evrov…

Verjamem, da je ljudem, ki nekako še vedno živijo v preteklosti in verjamejo v zločinski socializem, ki naj bi bil najboljši sistem, ki je kdajkoli vladal naši deželi, težko priznati, da je v zadnjih štirih letih Slovenija začela doživljati razvoj, ki si ga zasluži, da so se plače in pokojnine in s tem standard hitreje povečevali kot kdaj koli v obdobju vladavine »socialističnih« sil preteklosti.

Ti ljudje, katerih glavni interes je, da dokažejo svoje trditve in zato ne izbirajo sredstev, pa čeprav so vse njihove trditve laž in sprenevedanje, trdijo, da je Slovenija na pragu revščine. Ponavljajo številke ljudi, ki živijo v revščini in se sprenevedajo.

Govorijo o »nesproščenosti« ljudi, govorijo o neuspehih naše države. Vse to delajo izključno in samo zaradi enega cilja. Oblasti, po kateri zadnja štiri leta hrepenijo, da bodo lahko nadaljevali začeto v obdobju 1992.2004, to je kraja državnega premoženja, in poniževanje slovenskega naroda in zavajanje le tega z njihovimi umazanimi lažmi.

Sramotno in pod častjo mi je pisati o ljudeh, ki hočejo zasesti oblast v naši državi, in zdi se mi popolnoma nemoralno in zastrašujoče, da njihov lider še vedno uživa takšno podporo med ljudmi, pa kljub temu, da obstajajo dokazi , ki dokazujejo njegove resnične namene.

Ta oblast je po mojem mnenju naredila samo eno očitno napako, da ni obračunala z preteklostjo in zatrla sil, ki so se prebudile ob izgubi oblasti, da ni razkrila vseh umazanij, ki so jih počeli bivši oblastniki.

Trdno sem prepričan in verjamem, da ob ponovni izvolitvi in zmagi na volitvah, ki je neizogibna in očitna, ta oblast ne bo ponovila starih napak in bo obračunala z ostanki stare »elite«, ki zažira nas, poštene Slovence. To je njena prioriteta.

Ker verjamem, da smo v teh štirih letih opazili razliko, da smo spoznali, da kljub naši majhnosti lahko živimo tako kot veliki, brez nekakšnih povezav z nerazvitimi, da smo sposobni živeti veliko bolje kot kdajkoli prej in , da si to tudi zaslužimo, in najpomembneje, da smo kljub trditvam »kontinuitete socialistične internacionale« sposobni preživeti sami.
Zato ne dvomim v Slovence in Slovenke, da bodo izbrali pravo pot, na kateri se nahaj Slovenija in nadaljevali še štiri uspešna leta.

Trdno verjamem, da bomo zaradi prihodnosti naših otrok volili z glavo in razumom, in da ne bomo nasedli praznim obljubam »sil preteklosti«, ki so že neštetokrat dokazali, da za njihovimi smejočimi obrazi stoji samo pohlep in sla po oblasti.

Slovenija je na pravi poti, naj tam tudi ostane…Ne nasedajmo plačancem, ki so za pest evrov pripravljeni prodati našo prihodnost.

Volite z mislijo na lepšo prihodnost, ki očitno prihaja. Ne odprimo vrat brezčutni preteklosti, sivini in enoumju...

Lep pozdrav…


OKOP






Etnična ne-soglasja...

Glavni strateški cilja Slovenije pri določanju naše zahodne meje po 2. svetovni vojni sta bila priključitev vsega slovenskega etničnega ozemlja vse do roba furlanske nižine in izhod na morje južneje od ustja reke Timav, kar je bil tudi jugoslovanski predlog o razmejitvi, ki ga je podprla SZ.

Glavni problem te zahteve z etničnega in etičnega vidika je bil, da bi njegova uresničitev degradirala okoli pol milijona Italijanov v položaj manjšine v jugoslovanski državi, ob tem pa ne bi ostalo nobene »jugoslovanske« (slovenske) manjšine v Italiji.

Ne le Italiji, temveč tudi zahodnim državam se je zdela taka rešitev krivična in nazadnje so se velike sile dogovorile za francoski predlog razmejitve, ki se je skliceval na etnično ravnotežje – meja je bila potegnjena tako, da približno enako število pripadnikov naroda ene države ostalo kot manjšina v drugi državi.

Toda način kako je bilo to načelo uresničeno v praksi je bil zelo neugoden za slovenski narod, od njega pa je absolutno profitirala Hrvaška. Namreč, v Italiji je še naprej ostala znatna slovenska manjšina in slovensko etnično ozemlje, hkrati pa se je levji delež italijanske manjšine, ki je ostala v Jugoslaviji nahajal na Hrvaškem, ki je dobila to italijansko etnično ozemlje, ne da bi pustila v Italiji kakršnokoli svoje etnično ozemlje in manjšino.

Vzrok za takšen rezultat, ki je bila posledica aplikacije načel etničnega ravnotežja in ozemeljske kontinuitete držav, je bil etnični razpored na terenu. Italijani so kot večinsko prebivalstvo poseljevali praktično nepretrgan obalni pas od Trsta do Pule, ter še izolirani obmorski mesti Reko in Zadar v Dalmaciji.

Etnično italijanski obalni pas v zahodni Istri, ki povečini ni segal globlje v notranjost istrskega polotoka, pa ni imel etnične ozemeljske povezave z preostalo Italijo, kajti severno od Trsta so ga od nje ločevale slovenske vasi. Slovenci bi lahko dosegli ugodnejšo razmejitev ob spoštovanju etničnega načela na jugoslovanski ravni le, če bi tedaj pretežno etnično italijanska zahodno-istrska obala v sedanji Republiki Hrvaški ostala Italiji, v zameno za kar pa bi določena etnično slovenska področja, ki so ostala v Italiji morala pripasti Jugoslaviji/Sloveniji.

To pa bi zahtevalo odstop od načela ozemeljske kontinuitete držav pri oblikovanju mej. Na primer, če bi le mesto Pula s svojimi 20 tisoč Italijani, ki je bila do leta 1947 v coni A Julijske Krajine, ostala v Italiji kot ozemeljsko ločena eknsklava, bi lahko Sloveniji pripadlo kar precej obmejnih slovenskih vasi, ki so ostale v Italiji, da bi se spoštovalo načelo etničnega ravnotežja, ki bi v tem primeru narekovalo, da toliko manj Slovencev ostane v Italiji.

Vendar pa očitno ne Jugoslavija in ne Italija očitno nista želeli takšnih eksklav, četudi za ceno številnejših manjšin (in optantov na italijanski strani). Ni znano, če so kateri slovenski komunistični voditelji predlagali naj Italiji ostane Pula ali še kaj več v zameno za še bolj na zahod pomaknjeno slovensko-italijansko mejo.


Kot posledica obstoja Jugoslavije se je problem tim. Julijske Krajine, ki je zadeval ozemeljske interese slovenskega, hrvaškega in italijanskega naroda na koncu »poenostavil« v zgolj slovensko-italijanski mejni spor, hrvaške ambicije so bile zadovoljene več kot 100% in to v škodo Italijanov, račun za to pa smo plačali Slovenci. Ni dvoma da bi Slovenija, če bi po 2. svetovni vojni Slovenija vodila diplomatski boj za zahodno mejo kot samostojna država, zahtevala takšno etnično ravnotežje z Italijani po katerem ne bi s slovenskim etničnim ozemljem in slovensko manjšino kupovala Hrvaški italijanskega etničnega ozemlja v zahodni Istri.

S tega vidika se lahko reče, da je vključenost v Jugoslavijo po eni strani omogočila, da je nasproti Italiji stala močnejša država z močnejšimi pogajalskimi pozicijami, po drugi strani pa je prav ta vključenost v Jugoslavijo povzročila, da se je na naš račun okoristila Hrvaška.

Namreč ni dvoma, da bi bila v primeru samostojnosti Slovenije (in Hrvaške) leta 1945 razmejitev ugodnejša za Italijo, je pa tudi res, da bi bil ta boljši rezultat za Italijane dosežen v pretežni meri, če ne celo izključno, na račun Hrvaške in da Slovenija zaradi tega ne bi bila kaj bistveno prizadeta, če bi sploh bila kaj, lahko pa bi bila celo na boljšem, kot je danes. Tu lahko sedaj malo špekuliramo, kakšno zahodno (z Italijo) in jugozahodno (s Hrvaško v Istri) mejo bi Slovenija lahko iztržila, če bi v prvih letih po 2. svetovni vojni nastopala kot neodvisna (in razume se, demokratična) država?


V primeru, da bi samostojna Slovenija obstajala že od leta 1945, bi bila samostojna od tedaj tudi Hrvaška. V tem primeru se nikakor ne bi moglo zgoditi, da bi Hrvaška dosegla tako mejo v Istri kot jo je dosegla kot del Jugoslavije, ker bi bilo nevzdržno, da bi Hrvaška dobila tako veliko tuje (italijansko) etnično ozemlje in manjšino, ne da bi se v zameno odpovedala kakemu svojemu etničnemu ozemlju v korist te države.

Tudi sicer bi bila pogajalska pozicija neodvisne Hrvaške nasproti Italiji (in Sloveniji) tedaj šibka, kajti Hrvati bi bili soočeni z velikanskim problemom svoje razmejitve s Srbi, kar bi bila njihova glavna pre-okupacija. V praksi to pomeni, da bi se del ozemlja, ki sedaj pripada Hrvaški, oziroma nekdaj etnično italijanski pas zahodne Istre nahajal v Italiji. Sedaj se postavlja vprašanje, ali bi bila zaradi tega slovenska meja z Italijo kaj ugodnejša za nas od sedanje meje.

Po logiki in pravičnosti bi moralo biti tako, v realnem svetu pa stojijo stvari nekoliko drugače in to ni gotovo. V primeru, da bi Italiji pripadla sedanja hrvaška zahodno-istrska obala, bi prav gotovo tudi naša obalna mesta, ki so bila pred vojno večinoma poseljena z Italijani, pripadla Italiji.

Namreč po 2. svetovni vojni je prišlo do zamenjave med etnično slovensko in etnično italijansko obalo. Sedanja slovenska obala je bila pred vojno etnično italijanska, naša slovenska etnična obala pa se je nahajala severno od Trsta med Barkovljami in ustjem Timava. To je bila za nas Slovence zelo ugodna zamenjava, kajti sedanja naša obala je nekoliko daljša od naše stare etnične, zlasti pa so se ob njej nahajala mesta (Koper, Izola, Piran, Portorož-Lucija) v veliki načini naseljena z Italijani, dočim sta se na etnični slovenski obali nahajali le dve večinsko slovenski vasi – Devin in Barkovlje, nekaj več slovenskih vasi pa se je nahajalo neposredno v notranjosti.

Zanesljivo je, da bi Italija, tudi če bi obdržala sedanjo slovensko obalo, zahtevala še slovensko etnično obalo, oziroma tržaški koridor, kot so jo imenovali Italijani zaradi njene funkcije ozemeljske povezave med Trstom oziroma etnično italijansko zahodno Istro ter preostalo Italijo.

Glede na to, da ta »koridor« ni pretirano dolg in zaradi razmeroma redke slovenske poselitve v njem, kar pomeni, da njegova priključitev k Italiji ne bi prehudo posegla v etnično načelo, je zelo verjetno, da bi velike sile tej italijanski zahtevi ugodile, kajti tudi v njihovem splošnem interesu so ozemeljsko kompaktne in ne razcepljene države zaradi večje mednarodne stabilnosti.

Torej se lahko praktično z gotovostjo reče, da ima Slovenija danes izhod na morje, ker je bila vključena v Jugoslavijo, ko se je določala naša meja z Italijo, ter da je partizanstvo s svojo komunistično revolucijo, ki je oživila Jugoslavijo, zaslužna, da je Slovenija danes pomorska država.



To niso majhne zasluge, vendar pa je bistveno bolj tvegana trditev, da je sta partizanstvo in komunizem zaslužna za obstoječi ozemeljski obseg slovenske države.

Namreč, utemeljeno se lahko domneva, da bi zavezniki priznali določeno ozemeljsko kompenzacijo Sloveniji za ne-izhod na morje. Namreč, Slovenija tudi ne bi bila brez adutov, ki so tedaj veljali na svetovni geopolitični sestavljanki. Italijanska diplomacija je po 2. svetovni vojni v prizadevanjih za pridobitev zahodne podpore igrala na dva aduta: stalno se je trudila vnesti vprašanje meje Jugoslavijo v širši kontekst nastajajoče hladne vojne in mu dodeliti ideološki predznak kot vprašanje razmejitve med dvema svetovoma – zahodno demokracijo in sovjetskim komunizmom, katerega izpostava naj bi bila Jugoslavija; izrabljala je notranjepolitične razmere v Italiji in dopovedovala zahodnim silam, da bo konsolidacija demokracije in pro-zahodna usmeritev Italije ogrožena, če ne bodo zadovoljeni italijanski ozemeljski interesi, zlasti je izrabljala njihov strah pred okrepitvijo komunistične partije.

V tej smeri je bila italijanska diplomacija uspešna kar je razvidno iz naslednjih Churchillovih besed: »Menim, da se moramo odslej nagibati k temu, da bomo Italijo podpirali proti Titu. Dejstvo, da smo na splošno naklonjeni zahtevam Italije, kar zadeva severni Jadran, nam bo dalo možnost vplivati na italijansko notranjo politiko proti komunistom in divjakom, ki bi lahko pripomogli k razpadu italijanske države, moja naklonjenost do Jugoslavije je ugasnila. Po drugi strani pa upam, da Italijo še lahko rešimo pred boljševiško kugo.«

Toda v primeru demokratične ureditve v Sloveniji Italija ne bi mogla uporabiti prvega argumenta, drugi pa bi bil precej manj prepričljiv. Po drugi strani pa bi lahko slovenska diplomacija uporabila ta zadnji argument na katerega so bili občutljivi Angleži in Američani, namreč, da bi neupoštevanje njenih interesov pri razmejitvi okrepilo komunistične sile v državi in jo potisnilo v objem Moskve.

Kaj bi lahko Slovenija dobila v zameno za ne-izhod na morje, česar danes nima? Najlažje bi ji bilo dati nekatere slovenske vasi v zaledju Trsta in tržaškega koridorja (zaledje enega in drugega je tako globoko tudi zaradi strateško-obrambnih razlogov, ki pa bi odpadli v primeru samostojne Slovenije, ki Italije nikakor ne bi mogla ogrožati), med Trstom in Gorico in okoli Gorice, verjetno pa tudi dobila tudi samo Gorico.

Gorica je bila prav tako sporno mesto po 2. svetovni vojni, za katero sta se potegovali obe državi, čeprav bil ta spor v senci Trsta kot glavne sporne točke. Anglo-ameriška diplomacija je podpirala Italijo glede Gorice manj odločno kot glede Trsta in na neki točki je že bila blizu odločitvi, da prepusti to mesto Jugoslaviji.
Ni nepredstavljivo, in celo verjetno je, da bi v primeru, če bi Italija ohranila povezano ozemlje, s čimer bi bil Sloveniji zaprt izhod na morje, poleg vsega ozemlja v sedanji hrvaški Istri, ki bi ostalo Italiji, da bi v tem primeru Gorica pripadla Sloveniji. Težje bi bilo z Beneško Slovenijo in Rezijo, ne le zato, ker je to ozemlje pod italijansko suverenostjo že od leta 1866, ampak tudi zaradi nizke narodne zavesti tamkajšnjih Slovencev.


Skratka, v primeru odsotnosti komunistične revolucije bi sicer Slovenija ostala brez izhoda na morje, a bi skoraj zagotovo imela nekaj ozemlja, ki se trenutno nahaja v Italiji. Slovenija bi se lahko uspešno razvijala tudi brez izhoda na morje (v tem primeru bi bili naši okni v svet italijanski Trst in hrvaška Reka), kar dokazujejo številni primeri v svetu (nam najbližja sta Avstrija in Švica), a bi bila vseeno v tem primeru nekoliko geopolitično okrnjena.

Po eni strani je obala več vredna od enako velikega ozemlja v notranjosti in Koper je za Slovenijo geopolitično pomembnejši od Gorice, po drugi strani pa je tudi res, da bi taka rešitev prinesla nacionalno osvoboditev večjemu številu Slovencev, ki bi jih manj ostalo kot manjšina v tuji državi.


Lep pozdrav…

OKOP

Napake, ki jih je potrebno popraviti...

Glede na to, da je bilo partizanstvo vsejugoslovansko gibanje je koristno na kratko analizirati kaj je njegova zmaga prinesla posameznim jugoslovanskim narodom.

Zmaga partizanstva je preprečila, da bi narodi (Hrvati, Albanci, probolgarski Makedonci, deloma tudi Bošnjaki) ki so se veselili aprila 1941 (preveč) jokali ob propadu njihovih pokroviteljev iz sil osi, kateri so jim ob zlomu Jugoslavije omogočili, v večji ali manjši meri, zadovoljitev njihovih nacionalnih aspiracij.

Zaradi internacionalistične ideologije bratstva in enotnosti, ki je bila v Jugoslaviji naperjena predvsem proti »velikosrbskemu hegemonizmu«, je partizanska zmaga pomenila prekletstvo za srbski narod, korist od nje pa so imeli vsi narodi, ki so bili s Srbi v ozemeljskem ali identitetnem sporu. Srbi se danes pogosto pritožujejo, da je zmaga partizanov-komunistov izničila nacionalne pridobitve srbskega naroda v balkanskih vojnah in 1. svetovni vojni.

Srbija je bila omejena na »avnojske« meje, ki so pustile skoraj četrtino Srbov zunaj Srbije in katere so Srbi v neugodnih mednarodnih razmerah in z velikimi napori skušali spremeniti v 1990-ih letih.

Navznoter pa je bila »avnojska« Srbija razbita na dve praktično samostojni avtonomni pokrajini in tako imenovano ožjo Srbijo. Avtonomna pokrajina Kosovo je predstavljala embrio sedanje novoustanovljene države. Na večjem delu nekdanje tako imenovane južne Srbije, ki jo je Srbija osvojila med balkanskima vojnama 1912-13, je bila formirana nova republika Makedonija, tamkajšnjim Slovanom, ki so pred 2. svetovno vojno uradno veljali za Srbe, pa je bila priznana narodna individualnost pod imenom Makedoncev.

Črni Gori je bila po partizanski zmagi obnovljena kot ozemeljsko-politična entiteta, iz tamkajšnjih pravoslavnih Slovanov, ki so se pred tem v veliki večini imeli za Srbe, pa so komunisti ustanovili nov črnogorski narod, kar je pripravilo teren za nastanek črnogorske države čez dobrih šest desetletij.

Zmaga partizanstva in komunizma je vrnila Bosno in Hercegovino na politični zemljevid in zaustavila proces njene delitve med Srbijo in Hrvaško, ki se je začel z ustanovitvijo banovine Hrvaške leta 1939. Bošnjaškemu narodu je bila z zmago partizanstva priznana nacionalna subjektiviteta (čeprav pod imenom Muslimani), preprečeno pa je bilo tudi njegovo razkosanje in utopitev v veliki srbski in hrvaški državi, zlasti v prvi.


Hrvate je partizanstvo, točneje tisti Hrvati, ki so se mu pridružili, amnestiralo za NDH, ustaštvo in Jasenovac. Hrvaški predsednik Mesić je to odlično povedal, ko je dejal, da so bili Hrvati edini narod, ki je med 2. svetovno vojno dvakrat zmagal, tako aprila 1941 kot maja 1945. Ta rehabilitacija Hrvatov je bila izpeljana večinoma na račun Srbov, katerih znatna etnična ozemlja so bila postavljena v okvir »avnojske« Hrvaške, ki je večinoma obnovila svoje zgodovinske meje, ki se niso ujemale z etničnimi mejami.

Danes tudi tisti Hrvati, ki so na politični desnici, priznavajo, četudi neradi, zasluge partizanskega gibanja, da Hrvaška leta 1945 ni postala žrtev srbskega revanšizma in da se danes nahaja v takšnih mejah kot se. Jasno jim je namreč, da NDH ni mogla obstati potem ko je propadel njen pokrovitelj Tretji rajh in da bi bila Hrvaška v primeru nezmage partizanstva, s svojo hipoteko vojnega poraženca in brez mednarodne podpore, v letih 1945-46 v bistveno težjem položaju v boju za svojo vzhodno mejo, kot pa je bila v 1990-ih.

To je tudi razlog zakaj je na Hrvaškem 22.6., dan ko je bil leta 1941 ustanovljen prvi partizanski odred, državni praznik.


Kar se nas Slovencev tiče, mi nismo bili v ozemeljskem sporu s Srbi in v tem pogledu nismi ničesar profitirali od komunističnega onemogočenja »velikosrbskega hegemonizma«. Je pa povsem mogoče, da smo tudi Slovenci izgubili zaradi rehabilitacije Hrvatov skozi partizanstvo in sicer na naši zahodni in morda tudi jugozahodni meji v Istri. Slovensko-hrvaška politična meja v Istri, ki dotlej ni obstajala, je sicer upoštevala etnični razpored na terenu (pravilneje rečeno jezikovni, kajti slovenska in hrvaška narodna zavest sta se vkoreninili pri prebivalcih Istre šele po 2. svetovni vojni), le na njenem skrajno zahodnem delu, poseljenem pretežno z Italijani, bi lahko potekala nekoliko južneje, kar bi danes Sloveniji zagotovilo ozemeljski dostop do morja.

Glede na to, da bi ne-zmaga partizanstva pomenila razpad Jugoslavije v letih 1945-46, kar bi pomenilo tudi risanje hrvaško-srbske meje, drugačne od tiste »avnojske«, ni prav nič nemogoče, da bi Slovenci profilirali od velikega problema, ki bi ga Hrvati imeli pri razmejitvi s Srbi ter izvlekli od njih kakšno ozemeljsko koncesijo v Istri.

V vsakem primeru pa je le skozi partizanstvo rehabilitirana »avnojska« Hrvaška kot del Jugoslavije lahko dobila kar 90% Istre, vključno z etnično italijansko zahodno obalo tega polotoka. Tu pa smo bili Slovenci prizadeti, ker so bili Italijani za te izgube kompenzirani na naš račun. Torej, Hrvati so lahko večno hvaležni partizanstvu za meje svoje države, medtem ko Slovencih stvari stojijo nekoliko drugače o čemer je že bilo govora.

Obstaja pa ena očitna razlika med Slovenci in ostalimi deli nekdanje Jugoslavije, ki je posledica specifičnega položaja Slovencev med 2. svetovno vojno. Slovenci smo edini narod na področju nekdanje Jugoslavije, pri katerem po padcu komunizma ni prišlo do narodne sprave, oziroma smo najdlje od nje.


Pri vseh narodih nekdanje Jugoslavije je med 2. svetovno vojno prišlo do državljanskega konflikta med tistimi pripadniki, ki so se pridružili partizanom ter tistimi, ki so se borili v proti-partizanskih enotah, katere so bile v bolj (denimo ustaši) ali manj tesnem (denimo četniki) zavezništvu s silami osi.

Vendar pa le še v Sloveniji omembe vreden del javnosti sprejema obtožbe komunističnega režima o pripadnikih proti-partizanskih formacij kot o izdajalcih. Pri narodih, katerih položaj se je po napadu sil osi in razpadu Jugoslavije aprila 1941 izboljšal (vsi narodi razen Srbov in Slovencev), je bilo sodelovanje (»kolaboracija«) s silami osi razumljivo in zato danes tudi ni predmet obsojanja.

Vendar pa je rehabilitacija teh narodov s strani partizanskega gibanja ter bistveno izboljšanje narodnega položaja nekaterih od njih (Makedonci, Bošnjaki, Albanci) v primerjavi s stanjem v kraljevini Jugoslaviji tudi več ali manj preprečila, da bi se po letu 1990 na udaru kritike znašli tisti pripadniki teh narodov, ki so bili med vojno na partizanski strani.


Značilen je položaj na Hrvaškem. Neodvisnost te države in vojna s Srbi v 1990-ih letih sta v javnosti rehabilitirali ustaše kot borce za hrvaško državo in spravili v defenziven položaj partizane, ki so morali poslušati očitke, češ da so se borili za komunizem in Jugoslavijo, katere se je Hrvaška tedaj z muko osvobajala.

Vendar pa sta že omenjena rehabilitacija Hrvaške skozi partizansko gibanje in dejstvo, da je bil na čelu glavne desno usmerjene stranke, katero so volili privrženci ustaškega gibanja in ki je vodila Hrvaško v neodvisnost, partizanski prvoborec Franjo Tuđman preprečili popolno degradacijo partizanstva v javnosti.

Čeprav ni mogoče reči, da so se nekdanji hrvaški ustaši in partizani pobotali med seboj (še vedno si ob obletnicah izmenjujejo obtožbe za Jasenovac in Pliberk), pa je vseeno huda kri med privrženci enih in drugih občutno manjša kot med partizani in domobranci ter njihovimi privrženci v Sloveniji.


Srbi so narod nekdanje Jugoslavije, katerega usoda med 2. svetovno vojno je imela še največ podobnosti s položajem slovenskega naroda, četudi obstajajo med njima precejšnje razlike. Položaj Srbov se je po razkosanju Jugoslavije še bolj poslabšal kot naš položaj in s tega vidika se zdi na prvi pogled, da je tam težko opravičevati »kolaboracijo« s silami osi, a vendar je danes javna podoba četnikov, ki nesporno so »kolaborirali« boljša od javne podobe partizanov.

Večina Srbov danes četnikov ne obsoja zaradi njihovega »kolaboracije z okupatorji«, ker razume okoliščine in motive, ki so jih navedli, da so tako ravnali. Te pa so: prizadevanje za zmanjšanje nasilja nad deli srbskega naroda zunaj Srbije (sodelovanje z Italijani in Nemci v NDH je dejansko pripomoglo k temu); nastanek četniškega gibanja kot odporniškega gibanja že maja 1941 še pred nastankom partizanstva; odgovor na komunistično revolucijo partizanov; taktiziranje za čim manj bolečo prebroditev okupacije.

Ravnogorsko četniško gibanje Draže Mihailovića je bilo formalno rehabilitirano leta 2003, ko je srbska skupščina z več kot 90% večino (proti je bila le nekdanja Miloševićeva Socialistična partija Srbije) izenačila pravice in status četnikov in partizanov.

Nedavno je bila na okrožno sodišče v Beogradu vložena pobuda, podprta tudi od tako uglednih civilno-družbenih ustanov kot je Združenje književnikov Srbije, za formalno rehabilitacijo generala Milana Nedića, ki je v ožji Srbiji pod nemško okupacijo igral podobno vlogo kot naš general Leon Rupnik v Ljubljanski pokrajini 1943-45.

Vendar pa je ta general v Srbiji praktično že rehabilitiran, med drugim, je uvrščen med 100 najznamenitejših Srbov v knjigi, ki jo je izdala Srbska Akademija Znanosti in Umetnosti.

Gotovo pa je glavni razlog za neobsojanje četnikov velika degradacija položaja srbskega naroda po partizanski zmagi v položajem s tistim, ki ga je užival pred 2. svetovno vojno. Zaradi tega je odnos do partizanstva v Srbiji in Republiki Srbski, tako uraden kot neuraden, najbolj negativen v vsej Jugoslaviji.

»Departizanizacija« Srbije, kot na primer preimenovanja ulic in šol, ki so nosila imena partizanskih herojev, je bila opravljena brez velikega pompa in praktično ni izzvala nobenih reakcij v javnosti, podobno tudi poimenovanja le-teh po Draži Mihailoviću v številnih srbskih mestih.

Po drugi strani je pa tudi res partizani niso deležni posebnih napadov v javnosti (še najbolj je na udaru njihov šef), ki je povečini ravnodušna na dogodke iz tistega časa (npr., praktično nikogar ne moti, da dva glavna beograjska športna kluba nosita komunistično-partizanski imeni). K temu je precej pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo partizansko gibanje v Srbiji razmeroma šibko od zloma užiške republike konec leta 1941 pa vso do partizansko-sovjetskega zavzetja Srbije jeseni 1944, po katerem ni prišlo do krvavih obračunov nad pripadniki proti-partizanskih formacij (večina jih je prestopila ali bila mobiliziranih v partizansko vojsko) in »kvislinškega« aparata, za razliko od dogodkov takoj po koncu vojne na Slovenskem. Odnos do dogodkov iz 2. svetovne vojne praktično v ničemer ne vpliva razdvajajoče na sedanje politično življenje, kar je najboljši znak, da je narodna sprava med Srbi dosežena.

Slovencem se je, kot Srbom, poslabšal položaj aprila 1941, vendar pa se je, za razliko od Srbov, narodnostni položaj Slovencev po 2. svetovni vojni izboljšal v primerjavi s tistim v kraljevini Jugoslaviji.

Ne le, da smo Slovenci dobili večji del Primorske, tudi federalni status Slovenije je v formalnem smislu (ne tudi v praktičnem, vsaj do konca 1980-ih) pomenil napredek v primerjavi s predvojno Dravsko banovino.

To je glavni razlog (ne tudi edini), zaradi katerega tega je slovensko partizanstvo bolj odporno na kritiko od srbskega partizanstva, razumevanje v slovenski javnosti za »kolaboracijo« domobrancev pa manjše od razumevanja srbske javnosti za »kolaboracijo« četnikov.

Pa vseeno je to gibanje vredno obsojanja in slej kot prej bo potrebno v Sloveniji iti po korakih Srbije in preimenovati ulice in vse podobno, kar nosi imena nekdanjih revolucionarjev…


Narodno izdajstvo???

Spoštovani bralci mojih zapisov. Nekateri v svojih komentarjih nenehno ponavljate obrabljene fraze, ki ste se jih naučili pri svojih »učiteljih« zlagane zgodovine.

Še naprej, ne glede na vse dokaze, ki pričajo v nasprotju z vašimi trditvami, obtožujete in kažete s prstom na poštene ljudi, in jih imenujete za izdajalce…

Izdajalce? Pa ste prepričani, da veste kaj sploh govorite???

Navidez najbolj prepričljivo zveni obtožba za narodno izdajstvo ko gre za vojaško zavezništvo med domobranci in drugimi protirevolucionarnimi formacijami ter okupatorskimi silami.

A tukaj so stvari jasne.

Oborožene proti-partizanske formacije so nastale kot obrambni odgovor na partizansko nasilje proti dejanskim in namišljenim nasprotnikom komunizma, ne pa zaradi želje pomagati okupatorjem.

Da pa je partizansko nasilje na notranjskem in dolenjskem podeželju obstajalo spomladi in poleti 1942, preden je prišlo do oboroženega nastopa »bele garde«, pa danes ne morejo zanikati tudi največji privrženci partizanskega gibanja.

Oni kljub temu pravijo, da protikomunisti ne bi smeli vzeti orožja od okupatorjev, ki naj bi hoteli uničiti slovenski narod, ne povedo pa kako naj bi se zavarovali pred partizanskim nasiljem.

Če je bilo nemoralno vzeti orožje od genocidnega okupatorja, je bilo še bolj nemoralno v času navzočnosti takega okupatorja začeti z revolucionarnim osvajanjem oblasti mimo volitev ter nasiljem proti političnim nasprotnikom.

Če bi komunisti vodili svoje odporniško gibanje kot v drugih evropskih državah, ne da bi se šli zraven revolucijo, ne da bi se sredi vojne razglasili za »ljudsko oblast« in na tej podlagi zahtevali pokorščino celotnega naroda in ne da bi nato izvajali nasilje proti tistim, ki te njihove oblasti niso hoteli priznati, potem je popolnoma gotovo, da njihovi nasprotniki ne bi zaprosili okupatorjev, kakršni koli so ti že bili, za orožje za lastno obrambo.

Slovensko in jugoslovansko odporništvo sta se med 2. svetovno vojno bistveno razlikovala od odporniških gibanj v drugih zasednih državah ravno po instrumentaliziranosti za komunistični revolucionarni projekt, njun »boj proti okupatorju« je bil le krinka za prigrabitev oblasti, to pa je povzročilo tudi razlikovanje med kolaboracijo pri nas in v drugih državah.

Oboroženo »kolaboracijo« pri nas sta ustvarila komunistična revolucija in partizansko nasilje, v obrambi pred katerima so se ogroženi povezali z okupatorjem, ker ni bilo domače oblasti na katero bi se obrnili po zaščito.

S tega vidika je jasno, da se izza obsojanja »kolaboracionistov« ker so vzeli od okupatorjev orožje, skriva podpora komunističnemu prihodu na oblast mimo volitev in nasilju, ki je bilo uporabljano za dosego tega cilja. Prav nič sramotno ni vzeti orožje za obrambo svojega življenja, od kogarkoli že, pač pa je sramotno osvajati oblast mimo volitev in v ta namen izvajati nasilje proti političnim nasprotnikom, nato pa jih oblatiti kot »izdajalce«, ker so uveljavili neodtujljivo pravico do samoobrambe.


Tudi z mednarodno-pravnega vidika so stvari jasne.

Okupacijska oblast sme za vzdrževanje reda in miru uporabljati policijo sestavljeno iz domačega prebivalstva in ti, ki sodelujejo v teh policijskih enotah, niso zaradi tega nobeni izdajalci.

Tako italijanski kot nemški okupatorji so obravnavali proti-partizanske enote, od Vaških straž do domobranstva kot (pomožno) policijo. Ugovor zoper to trditev bi lahko bil, da te enote niso nastale zaradi vzdrževanja javnega reda (taka »običajna« policija, v kateri so bili tudi Slovenci, je že obstajala) temveč izrecno zaradi boja proti partizanom, ter da vzdrževanje reda ne more služiti kot krinka za boj proti »narodnoosvobodilnemu gibanju«. Da, redna policija je res že prej obstajala, ampak se je, enako kot okupatorske sile, ki so po mednarodnem pravu tudi dolžne skrbeti za varnost civilnega prebivalstva, izkazala kot neučinkovita pri zaščiti pred partizanskim nasiljem, zaradi česar je bilo treba ustanoviti posebej za to namenjene »policijske« enote.

Partizanski boj je mogoče opredeliti tudi kot ogrožanje javnega reda, ker je bil njegov temeljni namen izvedba komunistične revolucije, »boj proti okupatorju« pa je bil le sredstvo za prikritje tega cilja in vaba za pritegnitev ljudske podpore temu gibanju.

Od kdaj spada obračun s političnimi in »razrednimi« nasprotniki, tudi poboji celih družin, v »boj za svobodo? Lahko, da so bili to le ekscesi, ampak dejstvo ostaja, da je imelo partizansko gibanje jasne nedemokratične politične cilje, ki jih ob najboljši volji ni mogoče vključiti v »narodnoosvobodilni boj«. V takih razmerah pomeni obtoževanje za »narodno izdajo« zaradi »kolaboracije« podpiranje komunistične osvojitve oblasti mimo volitev in partizanskega nasilja, ki je spremljalo revolucijo.


Treba je odgovoriti še na vprašanje, ali je bilo vojaško zavezništvo protirevolucionarnih sil z okupatorji v nasprotju z interesi slovenskega naroda in ali je koristilo okupatorjem. Glede slednjega, to zavezništvo je koristilo okupatorjem, saj jih je deloma razbremenilo in omogočilo, da so del čet, ki bi bile angažirane v Sloveniji imeli na voljo na bojiščih, ki so bila zanje pomembnejša.

To je bil tudi pomemben razlog zakaj so zahodni zavezniki nasprotovali domobranstvu, kljub ideološki sorodnosti. Sicer pa je vsako zavezništvo v korist obeh strani in okupatorji niti ne bi privolili vanj, če ne bi v njem videli tudi koristi zase. Korist, ki jo zavezništvo protirevolucije z okupatorji prineslo slednjim pa ne pomeni, da je bilo to zavezništvo v nasprotju s slovenskimi narodnimi interesi.

S pravno-formalnega vidika temu ni bilo tako, ker so to zavezništvo odobrile tiste politične sile, ki so na zadnjih volitvah osvojile zaupanje prepričljive večine slovenskega naroda in proti katerim so komunisti organizirali svoj NOB, da bi jih brez volitev zrušili z oblasti.

Res se je med 2. svetovno vojno javno mnenje spremenilo, kot se tudi sicer stalno spreminja, a ni nobenih dokazov, da je večina slovenskega naroda tedaj stala izza KPS in njene kompanije, oblast in narodno predstavništvo pa sta preresni zadevi, da bi ju prepustili špekulacijam in hipotezam o domnevni trenutni ljudski volji (kolikor je znano, tudi ni bila med vojno opravljena nobena javnomnenjska anketa, ki bi približno pokazala, kaj si ljudstvo misli o tedanjih političnih akterjih), ne pa volitvam, kjer se je ta ta volja dejansko pokazala.

Politične sile, ki so na volitvah decembra 1938 dobile od slovenskega naroda mandat, da ga predstavljajo in vodijo, so bile pooblaščene, da tudi v vojnem času, ko njihov predstavniški mandat ni ugasnil, odločajo kaj je in kaj ni v interesu slovenskega naroda in kakšno ravnanje predstavlja »narodno izdajo« in kakšno ne.

In ti legitimni predstavniki slovenskega naroda so sprejemali takšne odločitve za katere so smatrali, da so v interesu slovenskega naroda, in s pravnega vidika je irelevantno, če so neizvoljeni samozvanci razglasili njihovo ravnanje za »protiljudsko« in »izdajalsko«. To so bila njihove subjektivne ocene do katerih so imeli pravico (niso pa imeli pravice do nasilja nad ljudmi s katerih politiko se niso strinjali), kot tudi danes sme vsakdo označiti vladno politiko za nasprotno narodnim interesom in celo za »izdajalsko«, pa to še ne pomeni, da je tudi v resnici taka.


»Sodelovanje« slovenskih demokratičnih sil z okupatorji bi bilo narodno-izdajalsko dejanje, če bi imelo za cilj pomoč okupatorju pri dejavnosti usmerjeni v biološko ali kulturno uničenje slovenskega naroda ter raznarodovanje slovenskega ozemlja.

Daleč od tega, da bi katerokoli njihovo dejanje imelo tak namen, v resnici so imela za glavni cilj varovanje življenj slovenskih ljudi in njihovega premoženja ter so tudi veliko dosegla v tej smeri. Po drugi strani pa je komunistično partizanstvo krivo, da je bila število žrtev in gmotna škoda pri nas bistveno večja kot pri drugih primerljivih okupiranih evropskih narodih.

Medvojne razmere pri nas nazorno dokazujejo, da je proti-okupatorska dejavnost lahko tudi škodljiva za narod, še zlasti če služi kot krinka za druge cilje in da so stiki z okupatorskimi oblastmi včasih nujni za zavarovanje narodnih interesov.

Stiki demokratičnih slovenskih predstavnikov z italijanskimi okupatorji takoj po okupaciji, ki so jih marksisti oklevetali kot »izdajstvo« so prinesli slovenskemu narodu otipljive koristi v obliki veliko milejšega okupacijskega režima v italijanski coni od tistega v nemški okupacijski coni in zatočišča za 20 tisoč slovenskih beguncev pred nemškim nasiljem v Ljubljanski pokrajini.

Ko je komunistična revolucija v obliki samovoljnega upora proti okupatorju začela terjati krvni davek med nedolžnim prebivalstvom, so neformalni stiki z okupatorjem vsaj deloma omilili stisko številnih ljudi, ki so bili izpuščeni iz okupatorskih zaporov. Organizacija vaških straž je rešila številne vasi pred požigom, ljudi pa pred deportacijo, hkrati pa je po njej prišlo do bistvenega zmanjšanja komunističnega nasilja. Res je oborožena samoobramba protikomunističnih sil privedla do državljanske vojne, ki je bila velika tragedija za slovenski narod, a za njen izbruh nosi odgovornost KPS/OF, ki je začela z nasiljem proti političnim nasprotnikom.

Rupnikova »kvislinška« uprava v Ljubljanski pokrajini 1943-45 je bila zaslužna, da se je v danih okoliščinah največji možni obseg upravnih poslov v tem delu Slovenije nahajal v slovenskih rokah, kar je bilo za slovenski narod brez dvoma bolje kot če bi Nemci neposredno upravljali še ta del Slovenije.

Skratka, če se potegne črta pod politiko slovenskega protirevolucionarnega tabora med 2. svetovno vojno, se lahko neizpodbitno dokaže, da je bilo zaradi nje žrtev med Slovenci manj, manj je bilo pregnancev, gmotna škoda je bila manjša, življenjske razmere slovenskega naroda pa so bile bolj znosne kot bi bile brez dejavnosti teh sil. Torej je šlo za narodno-obrambno, ne pa za narodno-izdajalsko dejavnost.


Politične sile, ki so med 2. svetovno vojno razpolagale z demokratičnim mandatom, da predstavljajo in vodijo slovenski narod so tudi označile dejavnost revolucionarnega tabora za izdajo slovenskega naroda, v skladu z odločitvijo legitimne jugoslovanske vlade, ki je razglasilo vsa odporniška gibanja, ki niso priznavala njene iz volitev izhajajoče avtoritete, za izdajalska.

To so storile zatem, ko so jih komunisti in njihovi privrženci že dolgo obmetavali s to psovko. To seveda ne pomeni, da je bilo komunistično partizanstvo tudi dejansko izdajalsko gibanje, ker je etiketiranje političnih nasprotnikov vedno subjektivno, »izdajstvo« pa je, kot rečeno, težko opredeljiv in čustveno obremenjen pojem.

Vseeno pa drži, da je bilo partizanstvo gibanje, ki je med 2. svetovno vojno delovalo proti interesom slovenskega naroda. To gibanje je nastalo, da omogoči Komunistični partiji prihod na oblast mimo volitev in nato uvedbo take ureditve v kateri bi bila KP edino dovoljena politična stranka.

Da bi si zagotovila zadostno ljudsko podporo za dosego tega cilja, je KPJ v nasprotju z voljo legitimne oblasti začela z »bojem proti okupatorju«, ki ji je služil za maskiranje njenega osnovnega cilja. Ta nedemokratični cilj je KPJ (pri nas njen ozemeljski odsek KPS) brezkompromisno zasledovala ne glede na žrtve med civilnim prebivalstvom. Ne uvedba komunistične diktature, ne velikopotezno žrtvovanje civilnih življenj za strankarske cilje nista bila v interesu slovenskega naroda, ki je zaslužil, da dočaka konec vojne in tuje okupacije s čimmanj žrtvami in v demokratični ureditvi.


Na žalost je zločinska organizacija pri tem uporabila poštene državljane, ki so se borili na njeni strani in so verjeli, da se borijo za pravo stvar. Tudi njiho so komunisti prevarali in prav tako sodijo med žrtve revolucije na Slovenskem.

Lepo pozdravljeni…

OKOP

Nevarna Jugonostalgija...Drugič...

Narodnoobrambni razlogi za jugoslovansko usmeritev so se tedaj izkazali kot iluzorni. Ne le da jugoslovanstvo ni pomagalo Slovencem zavarovati svoje etnično ozemlje, ampak smo Slovenci prav zaradi jugoslovanskih blodenj izgubili pomemben del našega etničnega ozemlja.

Vključitev v Jugoslavijo ni pomagala Slovencem, da bi povrnili ozemlje na Primorskem, ki ga je ob sklenitvi premirja novembra 1918 zasedla italijanska vojska in je z rapalsko pogodbo novembra 1920 tudi formalno pripadlo Italiji.

Še več, zaradi vključitve v Kraljevino SHS smo Slovenci v korist Italije tedaj izgubili še več ozemlja, kot so ga Italiji dodelile sile Antante z Londonskim paktom leta 1915. Italija je dobila tudi del nekdanje dežele Kranjske, kar ni bilo predvideno v Londonskem paktu, ker ni dobila Dalmacije, ki ji jo je dodelil ta pakt.


Na Štajerskem smo Slovenci zavarovali svoje ozemlje po zaslugi generala Maistra sami brez kakršnekoli pomoči »južnih bratov«. Na Koroškem pa smo Slovenci to »bratsko pomoč« z juga sicer dobili v obliki srbske vojske, ki nam je spomladi 1919 pomagala zavzeti Celovško kotlino, toda ta »pomoč« je bila kontra-produktivna.

Obnašanje srbske vojske na delu Koroške pod jugoslovansko odpravo je napravilo slab vtis na tamkajšnje prebivalstvo in vplivalo, da je le-to na plebiscitu 10.10.1920 večinsko glasovalo za Avstrijo. Prav koroški plebiscit je razkril vso škodljivost jugoslovanstva za slovenski narod.

Nemško-avstrijska propaganda je prikazovala plebiscit kot odločanje med domačim Dunajem in tujim Beogradom, med evropsko civiliziranostjo in balkanskim barbarstvom in prepričala 41% slovenskih volilcev, ki so tedaj glasovali za Avstrijo in proti Kraljevini SHS, kar je odločilo o državni pripadnosti južne Koroške.

Če bi takrat koroški Slovenci, ki so tvorili 69% prebivalstva plebiscitnega ozemlja, glasovali složno za združitev s svojimi brati na južni strani Karavank, danes to pogorje ne bi tvorile severne meje Slovenije, ki bi bila večja za 2500-3000 kv km ozemlja.

Glavni razlog, da je toliko Slovencev tedaj glasovalo za Avstrijo je bila vključenost Slovenije v balkansko državo, ki ji je vladala srbska dinastija in njihova izbira je bil glas protesta proti vključenosti Slovenije v tako državo. Če bi bila Slovenija tedaj neodvisna država in bi se odločalo med Avstrijo in neodvisno Slovenijo, ni dvoma da bi večina teh Slovencev glasovala za svojo matično državo in bi Slovenci koroški plebiscit dobili.

Tako je (jugo)slovanska usmeritev slovenske usmeritve, ki naj bi Slovence obvarovala pred germanizacijo dejansko delovala v korist te germanizacije. V času Avstro-Ogrske je nemajhen del Slovencev iz protesta proti taki politiki svojih prvakov prestopil v nemški narod in s tem demografsko oslabil slovenski narod, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa je del Slovencev zaradi iste politike svojega vodstva glasoval za vključitev slovenskega etničnega ozemlja v nemško državo in s tem ozemeljsko osiromašil slovenski narod.


Tudi po debaklu na koroškem plebiscitu se slovenska elita ni zresnila in je iskala vzroke za ta nacionalni poraz povsod drugje, le pri jugoslovanski zablodi ne. V času prve Jugoslavije ni bilo omembe vredne politične sile med Slovenci, ki bi se zavzemala za izstop iz balkanske tvorbe in za državno osamosvojitev Slovenije.

Avtonomija Slovenije v takšni državi je bila največ za kar se je zavzemal glavni del slovenske politike, njen manjši del pa je bil pripravljen celo na kulturno utopitev Slovencev v jugoslovanstvu. Razlog za takšno usmeritev je bilo prepričanje, da Jugoslavija zagotavlja Slovencem varnost pred našimi grabežljivimi sosedi na zahodu, severu in severozahodu. Leta 1941 pa se je najbolje pokazalo koliko je vredna ta »varnost«.

Ne le, da vključenost v Jugoslavije ni obvarovala Slovenije pred tujo okupacijo, temveč se lahko utemeljeno domneva, da je bila prav zaradi vključenosti v Jugoslavijo Slovenija potegnjena v vojno s silami osi na način, ki je rezultiral v njeni okupaciji od teh sil.

Kot je znano je do napada na Jugoslavijo aprila 1941 prišlo zaradi oficirskega puča beograjske vojaške klike 27.3.1941, na katerega Slovenci nismo vplivali in ki je bil v nasprotju z našimi interesi.

Ta kriminalni puč je svoj epilog doživel v okupaciji in razkosanju Jugoslavije in z njo tudi Slovenije, kar je na stežaj odprlo vrata komunističnim prevratnikom za njihov krvavi pohod na monopolno oblast pod krinko boja proti okupatorjem in s tem privedel še do bratomornega spopada med Slovenci.


Vključenost v Jugoslavijo je bistveno vplivala, da se je Slovenija leta 1945 znašla na vzhodni strani železne zavese, v njej pa je bila uvedena komunistična diktatura in z njo tudi neučinkoviti socialistični gospodarski sistem zaradi katerega je Slovenija toliko zaostala za razvito Evropo in tega zaostanka še danes ni odpravila.


Čeprav je v Sloveniji obstajalo razmeroma močno komunistično partizansko gibanje, ki je s prevaro boja proti okupatorju zvabilo številne domoljube v svoje vrste, pa to gibanje sâmo ne bi moglo uvesti komunizma v Sloveniji, ker bi ga po kapitulaciji in odhodu okupatorjev zapustili tisti njegovi pripadniki, ki so se mu pridružili iz domoljubnih nagibov in bi zato izgubilo v državljanski vojni z domobranci in drugimi protikomunističnimi silami.


Šele vdor Titove jugopartizanske soldateske, ki je zadnje dni aprila in v maju 1945 v zelo velikem številu preplavila Slovenijo in pred katero so se protirevolucionarji umaknili iz Slovenije, je zacementiral zmago komunizma v Sloveniji in znova pahnil Slovenijo v jugoslovansko državo, ki se brez Titovih partizanov leta 1945 niti ne bi obnovila.


Slovenski narod je po 2. svetovni vojni povrnil večji del Primorske. Vključenost v Jugoslavije ne le da ni k temu ničesar pripomogla (Slovenci smo dobili to ozemlje nazaj predvsem zato, ker je Italija vstopila v 2. svetovno vojno na strani sil osi), temveč smo zaradi nje Slovenci dobili nazaj manj ozemlja kot bi ga, če bi bila Slovenija tedaj samostojna država.

Kot je znano, so velike sile tedaj odločile da se meja med Jugoslavijo in Italijo potegne po načelu etničnega ravnotežja tako, da se bo približno enako število »Jugoslovanov« in Italijanov znašlo kot manjšina v drugi državi.

Zaradi tega smo Slovenci s svojim etničnim ozemljem in manjšino, ki je ostala v Italiji, plačali Hrvaški pridobitev italijanskega etničnega ozemlja v zahodni Istri. Če bi Slovenija tedaj obstajala kot neodvisna država bi bilo etnično ravnotežje uveljavljeno tako da bi zahodnoistrska obala od Pule do Savudrije, kjer je živelo večinoma italijansko prebivalstvo, ostala Italiji namesto da jo je dobila tedanja jugoslovanska republika Hrvaška, Slovenija pa bi v tem primeru dobila Beneško Slovenijo, Rezijo ter večinsko slovensko tržaško in goriško okolico, ki so ostale v Italiji.

Kot smo Slovenci po 1. svetovni vojni zaradi Jugoslavije izgubili ozemlje na severu, smo ga po 2. svetovni vojni izgubili na našem zahodu. Če se vse skupaj povzame je zaradi (jugo)slovanske ideje, kateri je nekritično podlegla najprej slovenska elita in nato tudi širše ljudstvo, Slovencev danes manj kot bi jih bilo brez te zablode, Slovenija pa je zaradi tega ozemeljsko manjša, slabše razvita in bolj notranje sprta.


Hvala Bogu, da se je slovenskemu narodu uspelo po padcu Berlinskega zidu in železne zavese otresti te more imenovane Jugoslavija.


Toda v širših ljudskih plasteh še vedno ni dovolj navzoča zavest o zgodovinski škodi, ki sta jo jugoslovanstvo in Jugoslavija povzročila slovenskemu narodu in koristi na naš račun, ki so jih zaradi teh zablod imeli drugi narodi.

To lahko vodi do ponavljanja podobnih napak v prihodnosti. In te se nažalost že dogajajo. Še najmanj škodljivo, a kljub temu kontraproduktivno, je sodelovanje Slovenije na Formu slovanskih kultur, ki bo potekal naslednje leto v Ljubljani. Slovanstvo ni nič drugega kot krinka za širjenje ruskega vpliva in hegemonije (to najbolje vedo Poljaki), kot je jugoslovanstvo krinka za podobne srbske težnje, Slovenija pa se s spogledovanjem s tema zgrešenima idejama oddaljuje od Zahoda, kjer smo v zgodovini bili (razen v obdobju 1945-1990) in kjer je, oziroma bi morala biti, tudi naša prihodnost.


Bolj skrb zbujajoča so demografska gibanja. V Slovenijo se zadnja leta množično priseljujejo prebivalci držav nekdanje skupne države. Leta 2005 se je v Slovenijo priselilo 6.766 tujcev več kot se jih je odselilo, leta 2006 pa celo 7.205, kar je več kot 3.5 promile celotnega prebivalstva Slovenije. V evropski primerjavi to sicer niso najvišje številke in priseljevanje ni nujno nekaj slabega, problem pa je, da so so priseljenci v Slovenijo etnično premalo heterogeni, okoli ¾ jih pripada dvema narodoma – Bošnjakom in Srbom, kar ustvarja možnosti za koncentracijo teh dveh narodov, ki sta že sedaj precej številna v naši domovini, v posameznih lokacijah z daljnosežnimi negativnimi političnimi posledicami, ki lahko sledijo iz tega.

To priseljevanje se bo gotovo še povečalo, ko bodo te države sprejete v EU, kjer velja prost pretok delovne sile. Nerazumljivo je, da Slovenija tako goreče podpira hiter vstop teh držav (trenutno predvsem Srbije) v EU, ne da bi bile opravljene študije, kaj bo to pomenilo za našo demografijo in ali je slovenski narod sposoben tako maso priseljencev »prebaviti« oziroma asimilirati. Srbije nasploh ne bi bilo treba podpirati pri hitrem članstvu v EU, ker se vmešava v naše notranje zadeva z načenjanjem vprašanja »izbrisanih« in priznanja manjšinskega statusa Srbom živečih v Sloveniji, kar je storil njen zunanji minister med obiskom v Sloveniji.

Odločitev o uvedbi jezikov teh priseljencev kot izbirnega predmeta v naše osnovne šole je druga taka napačna odločitev, ki bo še olajšala in pospešila negativne posledice, ki jih nakazuje to priseljevanje.

Balkanske jezike, ki se sedaj uvajajo v naše šole kot izbirni predmeti, ni možno primerjati z drugimi tujimi jeziki, ki imajo svetovno veljavo. Ti jeziki niso zamišljeni za vse učence, ampak le za tiste, ki izvirajo iz krajev, kjer se ti jeziki govorijo. In kar je še pomembnejše, preko učenja teh jezikov se pri teh učencih ohranja in utrjuje zavest o pripadnosti tujim narodom, kar je v nasprotju z strateškimi interesi slovenskega naroda.


Učenec, ki se uči angleščine in nemščine ne bo zapadel v skušnjavo, da se odreče slovenski identiteti in se začne čutiti Angleža ali Nemca. Učenec, ki izvira iz Balkana, bo lahko preko pouka jezika svojih staršem odraščal v zavesti, da pripada drugim narodom, namesto slovenskemu narodu. Toda eno od poslanstev slovenske šole je (če izvzamemo avtohtoni madžarsko in italijansko manjšino), da v učencih utrjuje slovensko identiteto oziroma zavest o pripadnosti slovenstvu in da oblikuje to identiteto pri tistih otrocih, ki jo še nimajo zgrajeno, ne pa da učence vzgaja v zavesti, da pripadajo tujim narodom.

Tudi v drugih državah opravljajo šole tudi to nacionalno funkcijo in ravno šolski sistem je bil in je še eden glavnih mehanizmov raznarodovanja Slovencev v sosednjih državah in njihovega prehajanja v druge nacije.


Res je, da posledice takega odnosa do priseljevanja in do priseljencev po vsej verjetnosti ne bodo tako usodne kot so bile tiste v letih 1918, 1941 in 1945, a Sloveniji vseeno ne bodo prinesle nič dobrega. To priseljevanje in odsotnost naporov za asimilacijo priseljencev grozi, da se bodo v (ne tako oddaljeni) prihodnosti oblikovale nove manjšini v Sloveniji in se bo Slovenija tudi formalno preobrazila v večnarodno državo. To pa bi naše javno življenje vnesle nov element, ki je po naravi razdiralen in destabilizacijski – nacionalno vprašanje.

Relativna etnična homogenost je bila doslej pomemben dejavnik stabilnosti Slovenije in Slovenija poleg vseh problemov, ki jih že sedaj ima, resnično ne potrebuje še sporov in razprtij o dvojezičnih napisih, rabi manjšinskih jezikov v šolah in uradih, zajamčenem etničnem zastopstvu, financiranju manjšinskih zadev in podobnih nacionalnih zadevah. Kot v medicini tudi v politiki velja pravilo, da je boljše preprečiti kot zdraviti in tisti, ki na stežaj odpirajo vrata tujim priseljencem ter jim povrh tega še pomagajo, da na naših tleh gojijo tujo nacionalno zavest, obenem pa jim brezsramno delijo slovenska državljanstva, dejansko ustvarjajo velik problem našim zanamcem, ki bodo upravičeno preklinjali sedanje voditelje in sedanji rod, ker ni preprečil nastanek tega problema, ko je bil še čas za to.

Resnično bi bila ironija, da bi se jugoslovanstvo, s katerim smo se Slovenci v svoji zgodovini tolikokrat opekli, znova povampirilo in nadlegovalo tudi naše potomce in skrajni čas je, da se Slovenci, ki mislimo na jutrišnji dan in nam je mar za usodo našega naroda in naše domovine, zganemo in zaustavimo škodljive procese, ki izpostavljajo to našo lepo in edino domovino nevarnostim.




Zato ne dopustimo, da nam s pranjem možganov govorijo in nam vsiljujejo nekaj, kar je skregano z logiko in kar škodi našemu narodnemu interesu.

Jugoslavija ni bila v našem interesu in tudi sedaj ni, le v glavah nekaterih z opranimi možgani, se dogajajo nekakšne povezave z ljudmi južno od Kolpe.

Lep pozdrav

OKOP

Nevarna Jugonostalgija...1.del...

Pozdravljeni dragi bralci mojih zapisov. Po krajšem premoru se vam spet javljam, čeprav resnici na ljubo nisem imel namena pisati tega danes.

V zadnjem času je v zapisih nekaterih avtorjev zaslediti neke vrste nostalgijo za starimi časi, nostalgijo za staro državo, v kateri smo prebivali tudi Slovenci, in kjer smo bili kot drugorazredni državljani, v državi , kjer so nam kratili osnovne človekove pravice in nas zatirali, v državi, kjer so namenoma uvažali tujce v našo republiko, da so se pomešali med avtohtono prebivalstvo. Vse to se je dogajalo samo z enim namenom.

Z namenom »zlitja« našega naroda z ostalimi narodi, ki so imeli isto nesrečo in so bili okupirani s strani komunistične »JLA«. Nedvomno je odveč napisati, da je bil glavni namen tega mešanja različnih narodov uničenje našega naroda, našega jezika, naše identitete. In smilijo se mi ljudje, ki tega niso uvideli.

Katastrofalne posledice, ki jih je slovenskemu narodu prinesla jugoslovanska ideja, ki se je pojavila (najprej pod imenom ilirizma) približno hkrati z narodnim prebujanjem v prvi polovici 19. stoletja in ki je bila podlaga za jugoslovansko državo, v katero je Slovenija vstopila leta 1918, so vidne še danes, in se kažejo predvsem kot velike razlike v gmotnem stanju napram ostalim narodom zahodne Evrope.


Kot je znano sta v prvem obdobju političnega pluralizma, ki se je na Slovenskem pojavil leta 1848 in dokončno zaživel po uvedbi ustavne vladavine leta 1860, na Slovenskem nastopali dve glavni politični smeri – slovenske in nemška, v katero je bilo vključeno tudi precej etničnih Slovencev, zlasti meščanov.

Na začetku enoten slovenski tabor se je v normalnem procesu zorenja političnega pluralizma postopoma diferenciral, najprej na neformalni skupini tako imenovanih staroslovencev in mladoslovencev, ki pa sta, soočeni z nemškim pritiskom, nastopali bolj ali manj složno vse do tako imenovane ločitve duhov konec 19. stoletja, ko so se v slovenskih deželah oblikovale jasno profilirane katoliška, liberalna in pozneje še socialistična stranka.

Poleg prizadevanja za zaščito slovenske identitete, je bilo predstavnikom slovenskega tabora, iz vseh idejnih smeri, skupno poudarjanje, v večji ali manjši meri, pripadnost Slovencev širšemu slovanskemu svetu in slovanstvu.

To pa je bila usodna napaka, ki je bistveno zaznamovala nadaljni potek naše zgodovine in to v negativnem smislu. V času Avstro-Ogrske je bilo to poudarjanje in iskanje povezanosti z drugimi Slovani odtujilo del etničnih Slovencev od slovenskega narodnega gibanja in jih porinilo v naročje najprej nemškega političnega tabora in na koncu k odpovedi slovenske in privzetju nemške etnične identitete.

Del Slovencev je v naslonitvi na slovanstvo, ki ga je tedaj poosebljala zaostala in avtokratska carska Rusija, oziroma južnoslovanstvo iz Balkana videl nevarnost kulturne, politične in gospodarske degradacije slovenskega prostora.

Ti Slovenci so imeli razloge za takšno prepričanje, kajti nemški svet, kateremu je tedaj že stoletja državno pripadal večji del slovenskega prostora je bil takrat dejansko otipljivo gospodarsko razvitejši, politično odprtejši in demokratičnejši, pravno urejenejši in kulturno-civilizacijsko naprednejši od slovanskega vzhoda in jugovzhoda, ki je bil že tedaj mnogo bolj zaostal tudi od slovenskih dežel, ki od povezave s slovanskim orientom niso imele kaj pridobiti in so, kot je pokazala prihodnost, dejansko veliko izgubile.

Grobo povedano so ti Slovenci, od katerih so nato pozneje postali nemčurji oziroma nemškutarji (ponemčeni Slovenci), imeli te objektivne civilizacijske prednosti nemškega sveta za pomembnejše od slovenskega jezika in slovenske narodnosti, medtem ko so predstavniki političnega slovenstva slovensko etnično (v prvi vrsti jezikovno) identiteto cenili bolj od te relativne gospodarsko-civilizacijske naprednosti nemškega sveta.

Število teh Slovencev, ki so zatajili svojo narodnost v korist nemške, ni bilo zanemarljivo in dejansko je praktično ves proces germanizacije slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem in Štajerskem potekal na tak način, s prehajanjem Slovencev v nemški narod in ne z doseljevanjem avtohtonih Nemcev na slovensko ozemlje. (Južno)slovanska usmeritev nosilcev političnega slovenstva še zdaleč ni bil edini razlog za ta proces, toda vsekakor je bil dejavnik, ki ga je pospeševal.

Toda dejansko ni bilo razloga za navidezno nasprotje med evropskostjo in slovensko samobitnostjo neobremenjeno z navezanostjo na slovanstvo. Edina pravilna usmeritev, ki je bila nažalost odsotna, je bila ohranjanje slovenske istovetnosti in privzetje vseh naprednih elementov zahodne civilizacije (osebna svoboda, vladavina prava, predstavniška demokracija, svobodno podjetništvo temelječe na primatu zasebne lastnine) ob hkratnem zavračanju panslovanskih fantazij in utopij.

Glavni razlog za slovansko, oziroma, natančneje povedano južnoslovansko (širše slovanstvo ni bilo realistično zaradi geografske ločenosti slovanske poselitve) usmerjenost predstavnikov političnega slovenstva je bilo zmotno prepričanje, da bo slovenski narod z vključitvijo v širši (južno)slovanski svet presegel svojo številčno majhnost in se tako lažje uprl germanizacijskemu pritisku, ki je tedaj resnično ogrožal slovenski narod v obrobnih slovenskih deželah.

Toda ta nadslovenska (južno)slovanska usmeritev je bila že tedaj utopična, kajti o neki panslovanski identiteti in enotnosti ni bilo nikoli ne duha ne sluha in razni slovanski narodi so že tedaj živeli v konfliktih in sovraštvu.

Že v 19.stoletju je bilo v Evropi odmevno zatiranje Poljakov s strani njihovih slovanskih »bratov« Rusov, kot tudi nacionalni spori med Poljaki in Ukrajinci ter med Hrvati in Srbi v Avstro-Ogrski, v 20. stoletju pa so se konflikti med slovanskimi narodi samo še pomnožili.

Po drugi strani pa je tudi zgolj jezikovna sorodnost kot podlaga za oblikovanje narodne zavesti nezadostna in so zato potrebni še drugi elementi, kot je zavest o skupni zgodovinska usoda in kulturi, zlasti religiji (na primer etnična ločnica med Srbi, Hrvati in Bošnjaki ter med Poljaki in Ukrajinci je izpeljana iz različne verske pripadnosti teh narodov).

Kombinacija jezika in zgodovine je na začetku moderne dobe tudi izoblikovala slovenski narod kot samosvoj subjekt z lastno identiteto in ko smo Slovenci narodno »prebudili« oziroma zavedli pripadnosti skupnemu (na)rodu in začeli o sebi govoriti v prvi osebi, smo se hkrati tudi zavedli razlike od drugih narodov, ki smo jih začeli naslavljati v drugi in tretji osebi. Tudi jemanje (relativne) jezikovne sorodnosti kot razloga za politično povezovanje je zmotno.

Če naj bi jezikovna sorodnost določala intenzivnost političnih povezav, potem bi morala imeti Slovenija tesnejše vezi z Bangladešom kot z Madžarsko, kajti bengalski jezik, ki se govori v Bangladešu je sorodnejši slovenskemu od madžarskega, ker spada v isto – indoevropsko – jezikovno družino.

Nič ne pomaga, če so ruski, češki ali srbski jezik uvrščeni v isto jezikovno skupino kot slovenski jezik, zaradi tega ne bo Slovenec, ki se teh jezikov ni naučil, govorcev teh jezikov razumel praktično nič bolje kot govorcev sosednjega nemškega jezika, ki ne spada v slovansko jezikovno skupino.

Tudi hrvaški jezik, ki je slovenskemu še najsorodnejši, nam ne pomaga pri premagovanju aktualnih sporov s Hrvaško. Odgovorna politika določa razmerje do drugih narodov in držav na temelju skladnih ali konfliktnih interesov, ne pa na temelju raznih sentimentalnih elementov kot so jezikovna sorodnost, skupna veroizpoved, namišljen ali dejanski skupni izvor in podobno.

(Jugo)slovanska usmeritev kot obrambno sredstvo pred nemško ekspanzijo je bila smiselna le, če je izražala pripravljenost na odpoved slovenski identiteti v korist neke druge slovanske identitete, ki naj bi bila zaradi večje številčnosti lažje branljiva pred germanizacijo. Nekateri so bili na to tudi pripravljeni, toda z narodnoobrambnega vidika je bilo to nesmiselno.


Hrvati kot Slovencem jezikovno, kulturno in versko najbližji narod niso zaradi tega nič Slovencem manj tuj narod kot Nemci, Italjani ali katerikoli drug narod in z narodnega vidika ni nobene razlike med ponemčenjem in pohrvatenjem, posrbljenjem ali nekim splošnim »pojužno(jugo-)slovanjenjem«.

Lahko se celo reče, da bi bila prva od teh dveh opcij manjše zlo od druge, prav zaradi relativne civilizacijske naprednosti nemškega sveta glede na balkansko-slovanski svet. Večina predstavnikov političnega slovenstva se sicer ni bila pripravljena odpovedati slovenski narodnosti v korist neke jugoslovanske nacije in odnos med njihovim slovenstvom in (jugo)slovanstvom ni bil jasno definiran, a je ta njihova idejna zmeda in politična dezorientiranost vseeno imela hude posledice za slovenski narod, ki so se pokazale leta 1918.

Kot je znano je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska in slovenski narod se je moral odločiti za novo državo v kateri bo živel. Ker so bili nosilci političnega slovenstva okuženi z južnoslovansko miselnostjo se slovenski narod tedaj ni odločil za državno neodvisnost, temveč je vstopil v jugoslovansko državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in s tem prestopil iz srednjeevropskega kulturno-civilizacijskega kroga v nam tuje orientalsko-balkansko okolje.


Pogosto se govori, da je pomenila neodvisnost Slovenije leta 1991 uresničitev sanj mnogih generacij Slovencev toda to ni res. Dejstvo je, da so leta 1918 obstajale mednarodne okoliščine za nastanek neodvisne slovenske države in bi jo Slovenci lahko tedaj tudi ustanovili, če se ji ne bi pod vplivom svojih voditeljev odpovedali v korist Jugoslavije.


Se nadaljuje…

Lep pozdrav
OKOP

Krimska jama, poštenih fantov grob...

Potuj, popotni, v temne te gozdove, saj nudijo različne ti sadove.
V njih spoznal boš strašen plod, ki ga še videl ni človeški rod.
Tam naprej je temna Krimska jama, kjer je mnogim bila smrt zadana.
Po gozdeh okoli jame kraške , poslušal komuniste si junaške:
Tovariš, tebi čuvamo življenje, neposlušnim smrt, pred njo trpljenje.
Takrat v globokem gozdu sodni zbor , obsojal je ljudi na strašni umor.
Belček!
Le stoj, le stoj na zgornji strani, tale šala življenje ti lahko ohrani.
Obsojenec posluš!
Zdaj roke, noge ti odvežem, če korajžen si, mi skoči čez,
življenje ti pustim - prisežem!
Če pa hitro se ne boš odločil, te bom prav s tole puško počil.
Ne glej, ne glej tja dol v globino in skoči čez, prezri temino!
Nesrečnik
pognal se čez je v dobri veri, da živ ostal bo vsaj do drevi.
Mu zmanjkalo življenjske je moči, iz jame slišat kriki so in lom kosti.
Zaplesali krvniki so in kričali naokrog: Belček! Zdaj naj ti pomaga ljubi Bog!
Oj, jama, jama kraška ti globoka, povej mi, koliko je v tebi stoka bilo,
ko je v tebi toliko življenj minilo?
Ko zdaj do Krimske jame si prispel, popotnik, sred grozljive gozdnate tišine,
ko v vejah, listju veter šelesti, poslušaš neme krike mučenih ljudi,
ki v večnost so od tu odšli.
Avtor neznan


Pozdravljeni dragi bralci mojih zapisov. Tale zgoraj zapisana pesem je ena od mnogih tragičnih pesnitev ljudi, ki so med vojno spoznali komunistično nasilje in spoznali pravi obraz komunistov.


Nedvomno je avtor te pesnitve dobro poznal dogajanje iz leta 1943, ko so komunisti začeli množično polniti jame in brezna po Sloveniji s trupli svojih nasprotnikov. Žalostno in nedopustno je, da so danes ljudje, ki so izdajali ukaze za tako početje, označeni za narodne heroje in »rešitelje« našega naroda.
Smešno, da nekateri največje krvnike v zgodovini našega naroda sploh upajo poimenovati s takimi nazivi…


Vem, da je še vedno nekaj nejevernih Tomažev, ki dvomijo in ne verjamejo v moje zapise, in še vedno naivno in otročje ponavljajo LAŽI in poizkušajo z zadnjimi rešilnimi bilkami ohraniti vrednote tega nepoštenega boja…


Da se je NOB borila proti okupatorju, da so se borili za našo svobodo??
Kolikor bi rad verjel v te trditve, je po preučevanju dokumentov in dokazov tej trditvi popolnoma nemogoče verjeti.


Kajti ni dovolj samo to reči, treba je to trditev podpreti z neovrgljivimi dokazi in kaj je lažjega kot to povedati s številkami, saj po vsem svetu volilne rezultate povedo s številkami, četudi so volitve lahko nepoštene; zato pozivam vse nekdanje in sedanje komuniste , naj odgovore na ta vprašanja: Koliko okupatorjevih vojakov ste pobili med letom 1941 in 1945, morda 200 ali 2.000 ali pa 20.000 in koliko ste v istem času pobili poštenih Slovencev: morda samo 200 ali 2.000 ali 20.000 ali pa še kaj več deset tisočev?


In koliko ste pobili fašistov 8. septembra, ko je Italija kapitulirala? Znano je, da nobenega, saj ste vse višje oficirje spremili do italijanske meje, da so varno odšli v Italijo, za plačilo, ker so vam njihovi vojaki s težkim orožjem pomagali razbiti grad Turjak in pobiti skoraj vse vojake tudi ranjence, kar je v nasprotju z vsemi mednarodnimi zakoni.


Če ste pobili 100 krat ali 200 krat več okupatorjevih vojakov, potem vam priznamo, da ste se borili proti okupatorju, če pa je resnica ravno obratna, da ste pobili 200 krat več Slovencev kot okupatorjev, potem je čisto jasno, da ste se borili proti slovenskemu narodu in za vašega maršala Stalina, ki je po izjavah Solženicina v mirnem času dal pobiti 74 milijonov Rusov, medtem ko je Hitler za časa vojne kriv za 36 milijonov žrtev. Kdo je torej večji zločinec?


Na voljo imate več odgovorov:
1) da poveste čisto resnico - pobili smo okrog 200 tujih vojakov,
2) da še naprej lažete kot ste to delali 50 let
3) da odgovorite z molkom, vendar vedite, da v tem primeru ne velja naš pregovor, ki pravi: Kdor molči devetim odgovori, pač pa latinski: Qui tacet consentire videtur –kdor molči, se zdi da soglaša…


Krivda pa ni izključno na strani komunistov, pri svojem nečloveškem in zverinskem ravnanju so imeli še pomoč, močno pomoč v zahodnih zaveznikih, ki se tedaj še niso zavedali posledic svojih dejanj, so se pa kmalu za usodnim vračanjem ljudi zavedli, da je njihovo početje zločinsko, in so se našemu narodu tudi opravičili.


O tem, koliko in kakšno odgovornost za povojne množične poboje morajo prevzeti zahodni zavezniki, zlasti še politiki in vojaki Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, je mogoče pridobiti veliko podatkov v knjigi lorda Nicholasa Bethella "The last secret", The Delivery to Stalin of over Two Million Russians by Britain and the United States.
Uvod je napisal Hugh Trevor-Roper, izdala pa je knjigo Basic Books, Inc., Publishers, New York, leta 1974, Library of Congress Catalog Card Number: 74-16697, SBN: 465-03813-1.
Za ilustracijo navajam naslove poglavij:

1. Odločitev, da se uporabi sila
2. Prve neprijetnosti
3. Smrt v pristanišču
4. Hrvati in Kozaki
5. Konferenca, ki je ni bilo
6. Množične deportacije iz Dravske doline
7. Obsodba take politike
8. Končne operacije - Dachau, Plattling, Keelhaul, Eastwind

V knjigi so opisani tudi dogodki, povezani s prisilnim, zvijačnim vračanjem Slovencev in Hrvatov s Koroške v Jugoslavijo, kjer so bili množično pomorjeni.


Da so oblasti v Združenem kraljestvu natančno vedele, kako ravnajo komunistični režimi s svojimi vrnjenimi rojaki, priča pismo ministra v angleški vladi lorda Selborna Edenu in Churchillu 17. junija 1944: "Globoko sem zaskrbljen zaradi odločitve Kabineta. Silno obžalujem odločitev Kabineta, da bodo ti ljudje na silo poslani nazaj v Rusijo. Zanje pomeni ta odločitev zanesljivo smrt." Značaj proslulega angleškega ministra Edena, ki je za svoje podvige dobil naslov Lord Avon, se pokaže v jarki luči, ko beremo njegov odgovor lordu Selbornu. Takole pravi: "Ne strinjam se z vami; če teh ljudi ne vrnemo v Rusijo, kam naj z njimi? Ne želimo jih imeti tu!"


Zahodni politiki in višja poveljstva so torej nedvomno natančno vedeli, kakšna usoda čaka tiste, ki jih bodo vrnili v njihovo domovino, kjer so prevzeli oblast komunisti.
Nižja poveljstva - za nas so pomembna tista v severni Italiji in na Koroškem - tega verjetno niso vedela oziroma to ni bil predmet njihovega zanimanja. Moremo pa sklepati, da so bila pripravljena ravnati v skladu z mednarodnimi konvencijami in sporazumi, ki se tičejo vojnih ujetnikov.


Le tako je mogoče razložiti nujni Edenov obisk v Celovcu, kateremu so sledile nasilne in zvijačne deportacije: Prišel je in osebno ukazal to, navadnemu vojaku nerazumljivo, protipravno, nečloveško krutost.


Lord Bethell je prvi pregledal dokumente in vire, ki govore o teh strašnih dogodkih, brž ko so bili leta 1972 dostopni javnosti.

Preprosti sodbi Solženicina, da sta bila Churchill in Eden kriminalca, ki sta milijone nedolžnih političnih emigrantov poslala v smrt, je hotel nastaviti ogledalo tistega časa, političnega konteksta, način razmišljanja zahodnega tipa politika in državnika, posebej pa tudi spomniti na realnost vojnih razmer, nevzdržen pritisk emocij in propagande.
Noče opravičevati, v neizmerni tragediji vidi razlog za temeljit, globok razmislek. Za našo rabo ostaja pomemben podatek, da vračanje in pomor naših rojakov po koncu vojne ni bila nobena napaka, ampak zavestno dejanje, načrtovano vnaprej.


Edini problem je bil, kako to gnusno raboto izvršiti kolikor mogoče brez komplikacij. S tem so imeli Angleži veliko izkušenj, saj so ruski emigranti skakali z ladij na odprtem morju, izvrševali skupinske samomore, in počeli vse, kar bi jim prihranilo strašno usodo.
Tudi Sovjeti so se dobro znašli. Meje zdravega razuma presegajo zgodbe angleških kapitanov, ki so poročali: "V pristanišču Odesa so vrnjene pričakali oboroženi oddelki in vojaška godba, transparenti. Komaj so odkorakali za prvi vogal, so se oglasili rafali… " V dolini Drave so se dogajale strašne stvari, ko so kozaški oficirji ubijali žene, otroke in na koncu sebe, ko so jih AngležI trpali v železniške vagone.


Lahko si predstavljamo, kaj so si preprosti zavezniški vojaki, pa tudi oficirji, mislili o naših rojakih, ko so jih tako zlahka naplahtali, saj niso znani hujši incidenti pri "odpremi" žrtev. S Kozaki in Rusi so imeli precej več dela.
Komisija raziskuje povojne množične poboje. Za popolnejšo predstavo je nujno upoštevati tudi delež zahodnih zaveznikov in njihovo vpletenost v te poboje.

Skratka knjiga, ki jo priporočam v branje še tako nejevernim Tomažem, da jim nekoliko razjasni obzorja…In napisal jo je nekdo, ki ni povezan ne z levo in ne z desno…Temveč je nevtralen.


Lep pozdrav…
Okop

Pravi obraz OF...2. del...

VPELJAVA ČLANA POKRAJINSKEGA KOMITEJA PARTIJE IN OF ZA GORENJSKO, IVANA URBANCA, V SODELOVANJE Z GESTAPOM

Na Gorenjskem je bilo malo članov partije primerno sposobnih za tako delikatno delo. Zelo ambiciozen partijec, študent agronomije, član pokrajinskega komiteja partije za Gorenjsko in njegov blagajnik, je na predlog partije na sodelovanje pristal, bil pa je za ta posel vidno premalo vpeljan in usposobljen.

Zato se je kmalu onemogočil zaradi preočitnega ali videnega sodelovanja z gestapom. Njegova specialisteta je bilo ustanavljanje odborov OF skoraj brez partijcev.
Ko so svoje sodelovanje in nalogo podpisali, je dokument izročil gestapu. Prav tako je organiziral pobiranje prispevkov za OF, kot blagajnik zahteval podpis in tudi te izročal gestapu.

Rezultat tega je bil, da so bili prizadeti ne-partijci, partiji potrebni partijci pa so se začuda skoraj vsi izvlekli. Kdor se je hotel rešiti je imel le takšno možnost, da je odšel med partizane, ki so imeli v letu 42 veliko zadolžitev in največjo, da na Gorenjskem organizirajo splošno vstajo.

Gestapo pa je vstajo prav tako podpiral z namenom, da v neenakih in njim ugodnih pogojih boja uniči čim več slovenskega prebivalstva. Gestapu je šlo za prikrit slovenski holokavst. Posebna specialiteta Ivana Urbanca so bili podpisi nekdanjih članov SLS na dokumentih za proti-okupatorsko delovanje.

Tako je v Tržiču znan primer kako je pridobil podpis Andreja Tišlerja in ga izdal. Prvič, ko je prišel k njemu, ga je prosil za prispevek. Ta mu je odgovoril, da nima za to nikakršnih navodil in da za to ničesar ne da. Drugič je prišel s ponarejenim pismenim priporočilom podpisanim od prijatelja Matije Škerbca, ki je bil nekdaj v Tržiču župnik, da mu priporočata vsestransko podporo OF in to tudi s prispevki.


Ko je preveril podpis, je dal kot prispevek nekaj mark in to tudi na zahtevo podpisal. Gestapo je Andreja Tišlerja kmalu aretiral. Partija in gestapo pa sta trosila vesti, da ga je izdal Škerbec v kar je nekaj časa celo sam verjel.

Šele v Dachauu, kamor se mu je posrečilo priti in ne na seznam talcev, je bil razlog, da je s prijatelji razvozlal primer in njegovo ozadje. Pred vojno in do aretacije je bil Andrej Tišler strokovni učitelj čevljarstva, ljubiteljski zgodovinar, koroški borec in član SLS, kar vse je bilo dovolj za partijsko-gestapovsko potezo.

Kakšen je bil konec tega iztirjenca - Ivana Urbanca, ki se mu je zaradi nedoraslosti vloge agenta, ta ni več posrečevala in končala, ni točno znano.

Tako pisca - Ivan Jan in Hafner sta doslej nudila nasprotujoče opise. Izdal pa je in povzročil smrt številnim Gorenjcem. Ljudi pa je čudilo dejstvo, da je povzročil toliko gorja, da ga ni razkrinkala partija ampak so to spoznali ljudje sami, ki niso več nasedali njegovim ukazom in tako niso več sledili tudi partijskim priporočilom.


V Tržiču je nadalje izdal celotni odbor OF, sestavljen večinoma iz ne-partijcev, neprizadeti so bili le člani partije, vsi drugi pa poslani v smrt. Nekako v istem času je bila aretirana znana tržiška partijska aktivistka Tončka Mokorel in pa jeseniški partijski aktivistki in kurirki, sestri Močnik.


Vsem trem se je razvezal jezik. Dogodki potrjujejo, da so poznale priporočilo partijskega vodstva, da je treba »partiji koristiti« tudi z izdajanjem ljudi, ki naj bi jih ne bilo škoda. Potrebni pa naj bi bili kot številke za prikazovanje nemškega terorja in sredstvo za sovraštvo ob spreobračanju dejstev, če se je le dalo v breme ob vsem tem nastajajoče protirevolucije.



KDO JE BIL LOJZE KEBE???

O Lojzetu Kebetu je znano, da je bil zadrt partijec. O tem govori že podatek kasnejšega pokrajinskega sekretarja partije Matije Krmelja, ki je o njem v neki kritiki drugim članom izjavil: »Če bi se tako mi obnašali za časa Lojzeta Kebeta, bi nas vse postrelil«.


Je pa moral biti tisti, ki je Kidričevo navodilo o taktičnem sodelovanju z gestapom tudi poznal ali bolje - od njega direktno prejel in ga potem na svoj način izvajal tako, da mu je bil zamišljeni domači revolucionarni nasprotnik bolj zoprn in potreben neusmiljenega boja s skrajnimi sredstvi, kot tuji gestapovski.


Kebe je nasledil Staneta Žagarja na mestu pokrajinskega sekretarja partije - po njegovi smrti. S svojim načinom izvajanja Kidričevih navodil je šel tako daleč, da mu ni bilo mar nikakršno trpljenje slovenskih ljudi, niti svojih sodelujočih, z izjemo - partijskega vrha. Bil je pač skrajni stalinist.

Zanimiva zgodba povzeta po Janu in navezana na Kebeta je sledeča. Kebe je od Kokrškega odreda zahteval, a mu pošljejo dva zanesljiva partijca na inštrukcije. Po inštrukcijah sta morala oditi na Koroško v okolico Sel ustanavljat odbore OF in začeti tam z odporom.

Zgodilo se je, da sta tja tudi prišla in o vsem pisala dnevnik, ki je »prišel gestapu« v roke. Torej povsem enak način širjenja upora kot na Gorenjskem. In zopet pouk. Tudi na Koroškem partijci človeška usoda in trpljenje Slovencev ni bilo važno.


Vsi, s katerimi sta imela stik so bili pošteni in verni ljudje in teh očitno ni bilo škoda. Nemci so nato aretirali 50 koroških Slovencev in jih od teh 13 na Dunaju obglavili. Celo Jan pravi, »da so po tistih dogodkih na Koroškem imeli z organizacijo odpora celo leto zamude«. Tudi tam trosilcem OF niso več zaupali in šele sredi leta 44 so uspeli s terorjem ter ko so si izmislili druge »izdajalce«, da se je gibanje obnovilo.



KDO JE BIL MATIJA KRMELJ???


Krmelj je bil eden redkih preživelih vodilnih gorenjskih partijcev iz leta 42. Ker pa ni bil primerno usposobljen je kmalu odstopil. Vzporedno z njim pa so krmarili partijo na Gorenjskem še nekateri drugi, ki so bili prav tako vključeni v sodelovanje z Gestapom.

Tako je nek član PK partije celo samostojno, ob vednosti gestapa, ustanovil Pokrajinski odbor OF iz samih vidnejših intelektualcev in gospodarstvenikov. Ti so se v takšni sestavi dobro počutili in imeli uspehe. Odbor pa je bil le vaba za nekatere nekomuniste in idealiste. Vse te ljudi pa sta gestapo in partija skupaj pospravila.

Nekaterim je Rozumek podtaknil VOS-u podatke, da so belogardisti, druge pa je sam uvrstil na liste talcev. Matija Krmelj pa je ves čas vneto izpolnjeval ukaze partije za uničevanje razrednega sovražnika. Včasih je bilo celo odkrit. Ohranili so se dokumenti, da je dal likvidirati večjo skupino ljudi iz okolice Škofje Loke z motivom, da so iz »krščanskega tabora«.


KAJ STA POČELA PER POPIVODA IN JOŽE BRILEJ NA GORENJSKEM???


Spomladi leta 43 se je Kidrič odločil, da pošlje na Gorenjsko Pera Popivoda in pa Jožeta Brileja. V poročilih o tem je zapisano, DA STA PRIŠLA NA GORENJSKO DOBRO INFORMIRANA (JAN). S tem je mišljeno, DA STA BILA SEZNANJENA O ZVEZAH Z GESTAPOM DO PODROBNOSTI.


Dane pa so jima bile tudi nove zadolžitve. Posebno vihravi Pero je takoj obnovil in poglobil zveze z gestapovskim opolnomočencem Rozumekom. K njemu so ga običajno vodili Hajnrihar iz Škofje Loke. Bohinčeva iz Medvod in še kdo.


Tudi ti so bili dobromisleči ljudje, ki pa sta jih partija kot gestapo potem odstranila. Partija še posebno iz razloga, ker so bili razgovori z gestapom skoraj javni, v VOS-u pa je nastal razkol, ker se nekateri s tem niso strinjali.


Tem pa so potem izročili v obračun te nedolžne ali dobromisleče ljudi. Na Gorenjskem pa se je onemogočil tudi Pero Popivoda, ki pa je zveze z gestapom ohranil zaradi svojega osebnega razloga, da škoduje slovenskemu separatizmu, ki ga je zasledil posebno med gorenjskimi partizani. Zato je pustil tovrstne sledi kasneje še na Primorskem in Notranjskem.


Iz teh časov so poznani kraji kjer so se pogosto sestajali partija in gestapo - Kokra(Andervald) in pa Škofjeloško hribovje (Pero in Brilej) Vse priče, kakor tudi domačije sestankov so potem skupaj z ljudmi uničili.


Iznajdljivi gestapovski specialist Rozumek pa je znal navezati stike s partijo tudi kasneje v letu 44 in 45. Seveda je moral, glede na spremenjeno vojno srečo, nuditi partiji več.
To več pa je bilo škodovanje domačemu partijskemu nasprotniku. Še nadalje je s tem škodoval in to pospešeno slovenskemu narodu, da je ustvarjal med njim sovraštvo, poboje, uničevanje.


Iz tega obdobja so znani pogovori, da bi na Primorskem nastalo legalno partizansko področje. V to pa partijsko vodstvo ni moglo več privoliti zaradi že močnega zavezniškega vpliva ter bližajočega se nemškega konca. To pa je bil vzrok za zadnjo nemško ofenzivo na Primorskem.


Nemci so se v tem obdobju pogajali tudi s slovenskimi četniki, da bi se legalizirali na Jezerskem. Tudi ti pogovori se niso uveljavili. Četniki na sodelovanje niso pristali. Zato so Nemci slovenske četnike in pa gorenjske domobrance skrbno nadzirali in jih precej, med drugim celotni gorenjski domobranski štab aretirali, v kolikor posameznikom ni uspelo preiti v ilegalo.


Znano pa je, da sta v tem obdobju legalno hodila na razgovore na gestapovski štab na Bled Boris Kidrič in pa dr. Aleš Bebler - najmarkantnejši slovenski partizanski osebi. V tem času so bili četniki na Gorenjskem precej oslabljeni zaradi dogodkov v Lahovčah, kjer je bil uničen tudi njihov gorenjski štab. Ostali so pa prešli v globljo ilegalno ali pa so prevzeli tajne dolžnosti po gorenjskih domobranskih postojankah. Iz ilegale se je lahko pojavil šele maja 45, Slavko Krek, domobranski oficir, snovatelj protinemškega upora.


Ta zapis je sestavljen po resničnih virih, pričevanjih in velja kot eden izmed dokazov proti nedemokratičnim procesom, ki so jih na območju RS v letih 1941-1945 izvajale komunistične horde…

PRAV TAKO JE TO PRIČEVANJE BILO DANO POD PRISEGO IN JE NOTARSKO OVERJENO...

Njih divjanje je pustilo globoke rane med našim ljudstvom, in čas je, da se spregleda in jasno in glasno pove, kdo je bil pravi nasprotnik našega naroda in kdo mu je nanesel največje gorje…

Lep pozdrav
OKOP

Viri in literatura:

Odstrte zavese: Okupator in Gorenjsko Domobranstvo, Ivan Jan, , društvo piscev NOB, Ljubljana 1992

Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (DLRS), knj.1, Ljubljana 1962

Zbornik Tudi mi smo umrli za Domovino, Ljubljana 2000


Resnični obraz OF...1. del...

Pozdravljeni…

Ker je očitno, da nekateri ljudje ne znajo prenehati s svojim laganjem in zavajanjem ljudi, sem se odločil, da vam predstavim nekaj dokazov, kjer utemeljujem svoje trditve, da je bila prav partija in z njo OF tista stran, ki je izdajala in uničevala zavedne Slovenske ljudi.
Dokazov za sodelovanje z Italijani o katerih čivkajo že ptički mi ni potrebno naštevati, saj je to dokazano tudi slikovno in je o tem brezpredmetno govoriti. Naj prilepim samo eno sliko, kjer je jasno vidno kako so sodelovali Italijani in OF…


Pogajanja med odposlanci slovenskih komunističnih tolp ter med zastopniki cesarske
savojske vojske v Novem mestu 9. septembra 1943 (X = polkovnik Sordi, poveljnik 24. polka v
Novem mestu; X X = italijanski topniški polkovnik; X X X = »Volodja«, Vladimir Kneževič, prvi
komunistični poveljnik Novega mesta; X X X X = »tovarišica« liisulin Avsecova, zastopnica
vrhovnega poveljstva »narodno-osvobodilne vojske«.


Prav tako pa obstaja utemeljen sum o sodelovanju OF in Gestapa, in prav to je zgodba, ki vam jo bom predstavil v dveh delih…

KAKO JE PARTIJA S POMOČJO GESTAPA IZLOČALA RAZREDNE SOVRAŽNIKE

Na Gorenjskem je znanih veliko zgodb in primerov povezave partije in gestapa. To so večinoma žalostne zgodbe povezane z velikimi žrtvami, največ med ljudmi, ki jim je bil osvobodilni program, ki ga je propagirala OF, všeč, niso pa bili komunisti.

Komunisti so jih izrabili za hotene žrtve. Velikokrat so jih izdali neposredno gestapu, še večkrat pa so sprovocirali »Nemce«, da so imeli ti razlog za represalije in za streljanje talcev.

Gorenjskih medvojnih razmer in povezanosti partije v sodelovanje z gestapom se niso mogli ogniti niti pomembnejši partizanski pisci.

Tako nam je posamezne segmente predstavil že Tone Svetina, tudi Ivan Jan jih navaja in še pri nekaterih drugih je zaslediti to tematiko, vendar interpretirano čimbolj v korist partije.


Šele, če se odgrne zamaskiranost in preinterpretiranost vsebine, dobimo gola dejstva in ta pa so v osnovi spoznanje, da na Gorenjskem ni bil povzročen od strani gestapa le vdor kot že dolgo tega navaja Ivan Jan, ampak da gre za pravo sodelovanje partije z gestapom.

S tem v zvezi je blizu in povezana še tematika dachavskih procesov in ozadja ter Rusi, ki so zahtevali v pred informbirojevskem obdobju pojasnila o tem, ki pa niso gole izmišljotine, saj so prišli do podatkov, ki so bremenili jugoslovansko partijo povezanosti in sodelovanja z gestapom.

Titova partija pa je v nuji le našla namišljene sodelavce, to je ne prave ljudi, ki jih ni škoda ali pa ker nekdo mora biti pač kriv. Tako je bilo tudi med vojno. Čistili so med nepravimi, pravi sodelavci so bili preveč v vrhu in ti so šli v sodelovanje z gestapom pač zavestno, iz višjih revolucionarnih interesov partije, da so izbojevali revolucijo še z gestapovsko pomočjo.

Komunisti so opravičevali velike izdaje z vdorom gestapa v OF, v pokrajinski odbor OF za Gorenjsko. Za vsemi temi velikimi in načrtovanimi izdajami pa zasledimo komunistično partijo.


Slučajne sopotnike pri tem delovanju sta partija in gestapo potem dosledno uničila, da bi prikrila prave sledove. Znan začetek sodelovanja zasledimo pri Kidriču, prav tako se zgodba tudi zaključi s Kidričem koncem vojne ali še kasneje.

Vmesni veliki znani akterji pa so še: Lojze Kebe, Ivan Urbanc, Matija Krmelj, Pero Popivoda, Jože Brilej, dr. Aleš Bebler in številni drugi posebej posvečeni, vendar po partijskem rangu nižji veljaki.

Da so imeli celo javne odnose z gestapom so znana imena: Ivan Urbanc, Matija Krmelj, Andervald, Pero Popivoda, Jože Brilej, druge pa zasledimo posredno.

Sodelovanje pa se je začelo na osnovi proučevanja Gestapa, kdo so akterji oboroženega upora proti Nemcem na Gorenjskem in ko jim je to postalo znano, so začeli izpeljevati poteze. To pa je bilo takrat, ko so imeli v Begunjah zaprte nekatere slovenske partijske veljake.


Iz velikega pomena in pozornosti je znano, da so jih vozili na gestapovski center na Bledu celo z najbolj luksuznimi avtomobili mercedes, čemur so se čudili tudi tedaj zaprti navadni zaporniki v Begunjah. Skupini teh zapornikov, med katerimi so bili Marinko, Tomšič in še nekateri, so gestapovci predstavili možnost sodelovanja pri uničevanju skupnega sovražnika. Ta pa je bil lahko in to predvsem duhovščina in drugi narodnjaki, ki so bili obenem protikomunisti.

Predstavili so jim, da bodo glede takšne angažiranosti in sodelovanja omilili položaj partiji, partijcem in jih v revolucionarnem boju proti navedenim nasprotnikom še drugače podpirali. Obljubili pa so jim konspiracijo sodelovanja.


Na te vabljive pogoje se je slovenski CK partije odzval v zgodnji pomladi 42. leta in s tem v zvezi je prišel med gorenjske partizane sam Boris Kidrič, ki je seznanil o potezah z gestapom nekatere izkušene in zaupne gorenjske partijce, kakšnih oblik revolucionarnega boja se partija lahko še posluži, da bo to tudi njim v korist.


Tudi gestapo je bil pri izbiri kadrov za sodelovanje nadvse previden. Pri tem je za vodilnega angažiral Helmuta Rozumeka, ki je dobil za to posebno tajno odobritev iz Berlina. Jasnejšo vednost o tem pa je imel šef redarstvene policije na našem področju - general Roesener. Rozumek je bil odslej glavni pisec seznamov talcev.


S tem je dobil možnost, da partiji nudi možnost, ob sodelovanju, da se z list talcev dragocene komuniste izloča in s tem sili partijo v nenehno sodelovanje.

Takšno sodelovanje pa je s strani partije nič drugega kot prava narodna izdaja.


Partija je ob sporazumih z gestapom, da ne bo dajal na liste talcev dragocenih partijcev, ampak le nepomembne OF-farčke (tako je zapisal I. Jan) in ko se je vključila celo tako daleč, da sta pisec list talcev Ozumek in partijski šefi na drugi strani, liste skupaj pregledovali in sestavljali, zagrešili zločin neslutenih moralno-etičnih načel.


Komunistična partija se iz zločina ne more nikakor izvleči. Da bi za silo »pomirila duhove«, je že med vojno likvidirala nekatere ne-partijce, obdolžene sodelovanja, njeni najbolj aktivni in zavestno odgovorni člani pa so ostali nekaznovani, postali so heroji. Heroj je postal tudi Boris Kidrič, ki je prižgal zeleno luč za sodelovanje.

Gestapo si je zamislil način sodelovanja s partijo tako, da bo partija s svojim VOS-om izzivala njih same ali za Nemce na neobčutljivih točkah, zato pa bodo odgovarjali z represalijami in uničevali Slovence.


Partija bo od tega imela tudi korist, ker bodo zaradi represalij prihajali v njene vrste ubežniki. Svoje delovanje bo dobro prikrivala in pridobivala celo medzavezniško priznanje. Nemška vojska pa bo ubežnike ali partizane, po gestapovskih predvidevanjih, lahko uničevala, ker bodo ti slabo oboroženi.


To je bil en vidik tajnega skupnega sodelovanja. Iz tega se vidi, da partiji sploh ni bilo za slovenske narodne interese, korist je videla v žrtvah, ki jih bo pripisala sebi v korist, kot svoj prispevek v boju za skupno zavezniško stvar.


Gestapu pa je bilo najbolj do tega, da ustvari s pomočjo partije med Slovenci takšno medsebojno - stoletno sovraštvo, ki naj bi pripeljalo do slovenskega samouničevanja in tako do samogenocida ali do čim manj okrvavljenih nemških rok.

Za ustvarjanje sovraštva, ki si ga je želela tudi partija, je bila partija idealni partner in zato je bilo ustvarjanje sovraštva bistven faktor za partijski pristanek za sodelovanje. Sovraštvo med Slovenci je bilo partiji potrebno za revolucijo.


PARTIJSKI ZLOČINI IZ NASLOVA SODELOVANJA Z GESTAPOM:
1. Zavestno izzivanje okupatorja, da je ta na videz in sam pri sebi upravičeno izvajal krvave represalije nad slovenskim prebivalstvom.

2. Partizanskim enotam so prepovedali, da bi preprečevali nemške represalije (tajni ukazi).
3. Gestapo in partija sta se dogovarjala, da bosta skupaj izbezavala na dan prikrite partijske nasprotnike in s tem omogočala njihovo likvidacijo.

4. Stranki sta se dogovarjali za skupno ustvarjanje sovraštva do »črnih in drugih nepartijskih« Slovencev med slovenskim narodom.

5. Stranki sta se dogovarjali za skupno odkrivanje - zatiranje poskusov protinemškega odpora s strani nekomunističnih Slovencev.

6. Stranki sta se dogovarjali celo za povojne poboje Slovencev, ki so bili začasno pod nemškim poveljstvom. S tem naj bi omilili obračune z Nemci.

7. Stranki sta se dogovarjali za skupno uničevanje tudi nemških odpadnikov (Canarisovi obveščevalni oficirji), ki so hoteli preiti na zavezniško stran preko partizanskega teritorija in njihovih povezav z zahodom.

8. Stranki sta bili pripravljeni sodelovati zoper zahodne zaveznike v primeru izkrcanja zavezniških sil v Dalmaciji.


Gestapo pa je med razgovori s slovenskimi partijskimi veljaki ustvaril vzporeden kanal sodelovanja z Jugoslovansko vojsko opredeljeno vejo partije preko Pera Popivode. Ta je bil ob prihodu na Gorenjsko zelo suveren in njega niso smeli kontrolirati.

Peru je bil to dodaten cilj, posebno proti koncu vojne, da izniči samobitne uspehe slovenskih partizanov. Sredi leta 43 je imel za navezavo stikov vse pogoje in ko je potem doživel poraz na Žirovskem vrhu, je to sodelovanje koristil na Primorskem in Notranjskem.

Se nadaljuje…

Lp
Okop

Viri in literatura:
Jesen 1942: korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, Ljubljana, 1963
Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (DLRS), knj.1, Ljubljana 1962
Zbornik Tudi mi smo umrli za Domovino, Ljubljana 2000


Taborišča Smrti...

Enkrat sem že napisal, da je imela naša povojna oblast podobna taborišča. Kot so jih imeli Nemci med vojno, koncentracijska, uničevalna taborišča v katera so zapirali svoje nasprotnike in uničevali vse možne bodoče nasprotnike komunističnega totalitarnega režima…

Vsi poznamo le nekaj največjih taborišč povojne oblasti, vendar pa so obstajala tudi druga, o katerih se v javnosti bolj malo sliši. Takšna sta bila na primer Hrastovec in Strnišče pri Ptuju, danes Kidričevo…

»Slovenska narodna čast?«

Za izvedbo načrta o izgonu pripadnikov nemške manjšine so, tako kot drugod po Jugoslaviji, tudi v Sloveniji zanje ustanovili koncentracijska taborišča.

Na območju celotne Jugoslavije naj bi jih bilo v obdobju 1944–1948 sedemdeset. Osrednje koncentracijsko taborišče za Nemce iz celotne Slovenije je Ozna ustanovila v Strnišču pri Ptuju, ostala pa so bila v Hrastovcu, v Brestrnici, na Studencih pri Mariboru in na Teharjah.

Poleg teh koncentracijskih taborišč je imela Ozna še nekaj t. i. zbirnih baz, od koder so internirance vodili v Strnišče in v druga taborišča. Takšne manjše zbirne baze so ustanovili na Teznem in Kamnici pri Mariboru, v Slovenskih Konjicah in v Hrastniku.

Poleg pripadnikov nemške manjšine so v ta taborišča zapirali tudi Slovence, ki jim je novi komunistični režim očital, da so se med vojno s svojimi dejanji prekršili zoper »slovensko narodno čast«. Ti so v teh taboriščih čakali na »sojenje« pred »Sodiščem slovenske narodne časti«.

V Hrastovcu in Strnišču so bili poleg pripadnikov nemške manjšine in Slovencev zaprti tudi pripadniki madžarske narodne manjšine iz Prekmurja


V dokumentih Ozne je obstoj koncentracijskega taborišča Hrastovec prvič omenjen v poročilu načelnika Ozne za mesto Maribor, Majhna 13. junija 1945, v katerem načelstvu Ozne za Slovenijo v Ljubljani sporoča: »Po slednjih direktivah, ki smo jih sprejeli od tov. Kidriča, tov. Cirila Ribičiča in tov. sekretarja CK KPS delamo na organizaciji logorjev za totalno počiščenje nemškega elementa v mestu.

V ta namen smo organizirali posebni logor v gradu Hrastovec v bližini Sv. Lenarta v Slovenskih goricah.«


Torej je bilo taborišče namenjeno predvsem »uničevanju« nemške manjšine v Sloveniji…

Treba je povedati , da je uvajanje povojnih koncentracijskih taborišč za pripadnike nemške manjšine v Sloveniji je bilo neposredno povezano z izvajanjem njihovega izgona iz Slovenije.

V skladu s tezo o kolektivni krivdi celotne nemške manjšine za storjene zločine nacistov nad pripadniki jugoslovanskih narodov je vodstvo Demokratične federativne Jugoslavije že novembra 1944 sprejelo odločitev o izgonu vseh njenih pripadnikov iz Jugoslavije in o zaplembi njihovega premoženja.

Pri zaplembi premoženja ni bilo zanemarljivo tudi to, da so Nemci med vojno zaplenili precej premoženja (npr. tovarne ali Škofove zavode v Šentvidu), kar so zdaj zaplenili še komunisti.


Izgona in s tem tudi zaplembe premoženja so bile oproščene samo tiste osebe nemške narodnosti, ki so lahko dokazale, da so se aktivno vključile v »narodnoosvobodilno gibanje jugoslovanskih narodov«, in državljani nemške narodnosti zavezniških in nevtralnih držav.

Ker so te pogoje izpolnjevali le redki, je to pomenilo, da je bila za izgon in zaplembo premoženja obsojena celotna nemška manjšina v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji.

Hkrati z izgonom in zaplembo premoženja so izgubili tudi jugoslovansko državljanstvo, kar se je uradno zgodilo šele 4. decembra 1948, ko je začel veljati zakon o spremembah zakona o državljanstvu FLRJ.


Jozsef Biró iz Genterovcev: »Kolona tovornjakov je krenila iz Lendave. Naenkrat smo zaznali, da so se vozila ustavila. Bili smo pri hotiškem mostu čez Muro, ki so ga med vojno zgradili Rusi. Na drugi strani mostu so stali hrvaški vojaki, ki nam niso dovolili čez most.

Morda nam je prav to rešilo življenje. Mnogim od nas so namreč še kako znane usmrtitve pri Ljutomeru. Ne vem, kod so nas vozili pod okriljem noči, toda naslednje jutro smo se znašli pred hrastniškim gradom.

Tu so nas sprejele osebe, ki so se iz ljudi prelevile v živali. Niso nam dovolili, da bi šli do gradu po cesti, ampak so nas primorale, da smo se plazili po štirih po strmem, z grmičevjem in robidovjem poraščenem grajskem hribu.

Grozno in srce parajoče je bilo poslušati več sto otrok in mater. Pomagal sem noseči materi navkreber, ob naju pa sta se plazila pek Gönc, star okrog 70 let, in njegova žena. Ubogi ženi so padla očala na tla in vojak, ki je stal v neposredni bližini, jih je hote pohodil. Zaradi tega dogodka se je v meni naselil strah, ki se ga nisem otresel do današnjih dni, pojavi pa se vsakokrat, ko vidim oboroženega vojaka.«



Martin Masten je o razmerah v Hrastovcu povedal: »Posebno stari ljudje so umirali kot muhe proti koncu jeseni. Skoraj vsak dan so prinašali v rjuhi iz sob štiri do šest mrtvih v mrtvašnico ali umirajoče. Na dvorišču gradu sem večkrat videl umirajočega v nekem kotu. Videl sem umirajočo žensko, katera je bila razgaljena in vsa pomazana z drekom, urinom in krvjo. Na tej umazaniji na telesu so se pasle mnoge muhe.«


Že samo iz teh dveh pričevanj je jasno razvidno, da so bile razmere v taboriščih zelo podobne razmeram v nemških »uničevalnih« taboriščih…

Za ustanovitev tega taborišča se je OZNA odločila potem, ko je postalo jasno, da koncentracijsko taborišče Strnišče bo moglo sprejeti vseh Nemcev iz Slovenije,
kot je bilo prvotno predvideno…

Grad Hrastovec je ostal prazen že konec aprila 1945, ko ga je njegov lastnik , ki je bil po rodu tudi sam Nemec, s svojo družino zapustil in se umaknil v Avstrijo.
Takoj po končani vojni ga je zasedla komunistična vojska, za njo pa so v drugi polovici leta 1945 prišli prvi taboriščniki.

Kot primeren kraj za »uničevalno« taborišče naj bi ta kraj izbral zloglasni oznovec Bogdan Hrovat-puklasti Miha, ki je bil znan predvsem po svoji krutosti, in je kasneje naredil samomor.

Po ogledu kraja se je odločil, da je primeren za njihove grozljive načrte in za komandanta taborišča nastavil Franca Peršala- Rajka.

V taborišče so internirance začeli množično pošiljati po 27. juniju 1945 leta. Po nekaterih podatkih naj bi bilo sredi julija v Hrastovcu zaprtih 2400 internirancev iz različnih delov Slovenije, predvsem iz Maribora, Laškega, Prekmurja in Koroške.

Poleg tako imenovanih Volksdeutscherjev, je bilo v njem tudi približno 400 Kočevskih Nemcev(Kočevarjev).



»Po Slednjih direktivah, ki smo jih sprejeli od tov. Kidriča, tov. Cirila Ribičiča in tov. Sekretarja CK KPS, delamo na organizaciji logorjev za totalno počiščenje nemškega elementa v mestu…«

Ta direktiva, ki je objavljena tudi v publikaciji »Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji«, ki jo je uredil Dr. Milko Mikola, dokazuje trditve , ki nakazujejo da so bili povojni zločini zločinske KP naprej načrtovano in dobro premišljeno delo psihopatov z vrha KPJ z Titom na čelu…



Tako se lahko še enkrat več ovržejo trditve o kakršnem koli sektaštvu in samovolji partizanskih poveljnikov. Saj je več kot očitno kdo in zakaj je izdajal takšna in podobna povelja, ki so vodila v pogrom lastnega naroda…

Kakšna je pravzaprav razlika med to direktivo in direktivo, ki jo je izdal Hitler in je govorila »o dokončni rešitvi judovskega vprašanja«…

Ni nobene bistvene razlike, obe sta zločinski in ljudje , ki so jih izdali so vojni zločinci…


Še danes, po razkritju vseh mogočih zločinov, ki so bili dokazani zločinski organizaciji, ki si je nadela častno ime OF, in je v imenu revolucije pobijala in terorizirala ljudi, požigala slovenska mesta in vasi, ter 45 let lagala o svojem početju, ta ista organizacija steguje lovke in si želi oblasti…V novi preobleki seveda, ampak moralno in pravno sledi načelom svojih botrov, ki so podpisovali takšne in podobne direktive…

In žalostno je predvsem to, da večina Slovencev ne spozna preprostega dejstva, dejstva ki bode v oči, samo odpreti jih je treba…

Dejstva, da se je za Slovence pravo trpljenje začelo šele leta 1945, s prihodom »rešilne« Rdeče zločinske Armade in nacionalističnih (socialističnih) morilcev iz vrha KPJ, ki so svoje morilsko slo kazali vse do leta 1956 z poboji neoboroženih kmetov in ubežnikov…
Zato ne smemo pozabiti, ne smemo in ne moremo pozabiti madeža, ki ga je na naš narod nanesla zločinska komunistična okupacija leta 1945, in ne smemo pozabiti na tisoče nedolžnih žrtev, ki so umrli kot mučeniki, v poduk ljudem, kaj se lahko zgodi če ne bodo ubogali novih oblastnikov iz Beograda…

Zato se poklonimo vsem nedolžnim žrtvam rdečega terorja, in nikoli ne pozabimo kaj so nam in našemu narodu naredili zločinci, ki so samo sebe patetično imenovali »osvoboditelji«, v resnici pa je bil SS za njih otroški vrtec…


Za Resnico, Čast in Slavo se bije boj…


Lp

Okop

Viri in literatura: »Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji«, Milko Mikola

Vprašanje kolaboracije...

Ker sem glede na nekatere komentarje, ki jih dobivam na svoje zapise prepričan, da večina mojih nasprotnikov sploh ne ve o čem govori zapis, naj jim razložim še nekaj osnovnih pojmov o kolaboraciji…

Pripadnike medvojnega proti partizanskega tabora so komunisti in njihovi zavezniki med vojno sistematično obkladali z izrazom »narodni izdajalci«, to psovko za te ljudi pa ne dosti manj pogosto uporabljajo tudi današnji zagovorniki partizanstva.

Ključen argument, ki ga navajajo za utemeljitev te žaljive etikete je, da so ti ljudje »sodelovali z okupatorjem«. Seveda je jasno, da komunistov in njihovih privržencev ne moti njihovo »sodelovanje z okupatorji«, marveč jim ne morejo odpustiti, da so se upali upreti njihovemu nasilju in skušali preprečiti njihovo osvojitev oblasti toda številnim ljudem se kljub temu zdi ta utemeljitev sprejemljiva in se niti ne zavedajo njene intelektualne plitkosti ter totalitarnega načina mišljenja na katerem temelji.

Kljub stalnemu opletanju s pojmoma »sodelovanje z okupatorjem« in »kolaboracija« ter njunimi izpeljankami, pa se komunistična propaganda ni nikoli potrudila definirati ta pojma. Razumljivo, kajti v tem primeru kolikor toliko konsistentne opredelitve bi se hitro razkrila trhlost njihovih klevet.

Iz istih razlogov je bilo širši slovenski javnosti bolj ali manj zamolčana mednarodnopravna ureditev razmerja med okupacijsko silo in prebivalstvom zasedenega ozemlja ter tovrstna praksa v drugih okupiranih evropskih državah.


Bilo je že omenjeno, da je bilo med 2. svetovno vojno pri nas zelo malo ljudi, ki niso »sodelovali« oziroma »kolaborirali« z okupatorjem, če se pojem »kolaboracije« opredeli v širšem smislu poslovanja z od okupatorja nadzirano oblastjo, čemur se